nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Stali smo v kolobarju in vzeli jamo v svojo sredino, v neposredni bližini jame je stal pokopavajoči, torej posle vodeči župnik z naslovom mestnega župnika, ob njegovi levici tehnično spremstvo, na desni pa liturgični in obredni strokovnjaki, za njimi obroč nun, ki so za pogrebe najhitreje pri roki, ter jim je treba samo zamenjati črno barvo s črno barvo ter si nadeti prstan, ki je vanj vrezan napis »Kristus odrešenik sveta« in ki ga drugače hranijo v posebni škatlici na toaletni mizici ali posteljni omarici, to je različno, obroč nun torej, ki so za take prilike kakor ustvarjene, zadaj občinstvo, navadno, preprosto umrljivo ljudstvo pod okriljem neštetih dežnikov. Uistosmeril sem se z žalujočimi, približal sem se dežnikom, se pravi, prispeval sem svoj dežnik in ga začasno zaposlil z dežjem, drugega dela ni bilo, dežnik se je strinjal in se razpihnil nad menoj, da sem bil brez skrbi navzoč pri pogrebnem slavju. Ljudje so se začeli privijati k stenam svoje obleke bodisi zaradi pogreba
in dolgotrajnega, zamudnega postajanja ali zavoljo mojega deleža z drugimi dežniki, torej zato, ker sem dežnikom prispeval nenapovedano še svoj dežnik ali zaradi bližnje zime, vrag naj me vzame, če je to važno, zima se je zdela še daleč, vse bolj je kazalo na pozno jesen kot na zimo, za zimo je bilo še prezgodaj, drevesa so stiskala iz zemlje zadnje toplote, vidite, to je jesen, če ste za to, spolzka megla je širila svoje šotore po tlakih in pločnikih, tudi zaprasketalo je že v vejah, kar je povzročilo, da so se v nekaj urah pojavili prvi plašči, še vsi dišeči po prašku proti moljem, a zima je bila še daleč in se ni odzivala na dražljaje praška proti moljem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani