nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Pogrebci so poskusili zadnje, kar je še ostalo, rakev so poveznili, postavili na glavo, tako da se je mrtvak zavalil v pokrov in telebnil na trebuh, zobje so se zagrizli v les pokrova, in glej, delo je uspelo. Z olajšanim srcem smo stali okoli jame, ki je zdaj dokončno požrla Tjaževe deske, s to lego se je bogu strinjala, pogrebcem je odleglo, doslej so junaško krotili odgovornost, zdaj so se je znebili, veselje jim je bilo zapisano na obrazih, ko so ga strmoglavili v jamo, za nadaljnji potek so predali odgovornost zemlji. Brez odlašanja bo opravila svoje, o tem bodite prepričani, najprej bo potegnila škornje z nog, svoje delo bo začela s sezuvanjem, potem bo potegnila kožo s telesa, čez nekaj časa razrešila mišice in netiva njihovih vlog, otela členke in gležnje njihovih funkcij, izsesala meso s kosti in iz kostnega mozga, pustila mozeg za konec, bodite brez skrbi, zemlja bo to opravila, kakor je prav in navada v teh krajih, zadnja praskarija, ki jo bo učakal, bo zadela njega in bo
najbolj temeljita.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani