nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ob istem času, ko je govedo s stegnjenim vratom in daleč navzven molečim jezikom vleklo svoje registre, pa se je zgodila druga nezaslišana stvar: govedu je odgovorilo govedo na drugem vagonu, ta dialog pa je navdušil tudi vsa druga goveda, da so združeno začela mukati, zamukala je vsa goveja čreda na vseh vozovih in trobila vsevprek na vse pretege, da je moralo vsem mesarjem, ki so to slišali, poskočiti srce, glasno se je razlegal goveji jezik po pokopališču in preglasil drobčkano mrmranje molitvic, z enim zamahom je izpodrinil žebranje, ki ni moglo tehtati bogve koliko, drugače bi se ne bilo dalo kar tako, na vsem lepem izpodriniti, prekinil je pogovore po ostalem pokopališču, tako da so jih morali preložiti na drugo priliko in na poznejši čas, mogoče do naslednjega pogreba, župnik je ustavil svoje obrede, v sili ni bilo drugega izhoda, strežniki so tičali v črnih haljah in so se zdaj še bolj pogreznili vanje, halje so se tesneje zadrgnile okoli slokih ministrantovskih postav,
umaknili so žvečilne gumije iz levega v desni kot čeljusti, spravili so torej žvečilne gumije na varno. Žalni gostje smo se ozrli v goveje glave, ki so se stegovale čez vagonske planke in še zdaj niso prenehale trobiti, vse prej se je zdelo, da so z mukanjem šele pričele, otožna, razvlečena, bridka goveja materinščina nam je stisnila prsi, užalostila je vse, kar je imelo v sebi le še košček srca, solze so se napovedale grlu, prvič v življenju so me presunili goveja juha, in peteršilj, poper, magi in, vsem je bilo jasno, da je lep pogreb pokvarjen, dober vtis uničen, začelo se je kavrati, goveji nastop je bil uvod k naslednjim neprijetnim dogodkom, uresničil se je stari rek, da nadloga ne sme sama na pot, kajti kmalu potem, ko se je vlak s klavno živino oddaljil in je njegova govorica izzvenela in utihnila, je začela nagajati rakev. Ali je bila ona prevelika in jama premajhna, ali je dež zverižil odprtino, ali jo je premaknilo goveje trobljenje, ali je zemlja iz svojih nagibov
stisnila, ki ga je prej še držala na stežaj odprtega, pogrebci so rakev zaman spuščali v jamo, odločno se je upirala in je kljubovala, kadar so navalili nanjo, da bi jo izročili sluzastemu grobu, ni se dala pregovoriti ne zgrda in ne zlepa, poskušali so jo potopiti na vse načine, predenjsko in potem zadenjsko, zdaj obrnjeno na to, zdaj na drugo stran, a vse je bilo zaman, ves napor odveč, koža na plečih pogrebcev se je napenjala, na ramenih, stegnih in mečih je igralo meso, medvedjih naporov je bilo treba, preden so jo obrnili in jo pripravili v drugo lego in za nov poizkus, vendar ji niso bili kos ne tako in ne drugače, kakor koli so pristopili, rakev ni sedla v jamo, kot bi bila morala, niso in niso je mogli pogrezniti, čudno je bilo gledati pogrebce, ki so se preklali z zemljo za Tjaževe zemeljske ostanke, a zemlja jih ni marala, ni ji bilo zanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani