nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Pokazalo se je, da je opravil polovično delo, površno je postoril, ni pokosil, samo okosmatal je, dijaški dom je strpolel v njem, nedopolnjeno delo ga je gnalo in že se je pripravljal, da vstane iz zle preteklosti in se požene na noge, da zrase iz rakve in potegne svoje vitko telo strmo mimo preplašenih glav, nenadoma bi se povzpel iz rakve, pokrov bi odletel, vstal bi od mrtvih, da govorim v vašem jeziku, enim v zabavo in drugim v pohujšanje. Tisti čas je skušnjava učuhnila v srcu, vodji pogrebnega obhoda ni bila po volji, ni trpel, da bi sedel v rakvi, kaj šele planil pokonci. Vsem vodjem pogrebov je zoprn teater, ki ni liturgično predpisan in ga pogrebni obrednik ne predvideva, vzroki so uvidljivi in leže celo na dlani, zato ne sede v rakvi, na hrbtu leži in leže hodi svojo pot, vztraja v legi, kot so mu jo določili, mudi se mu na pokopališče, sam spoznava, da poteka ves ta postopek veliko prepočasi, pogreb je zamuden, njegova smrt dolgočasi, treba ga je čim prej pokopati, enkrat
za vselej zagrebsti, miru na ljubo sprsteneti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani