nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Počasi in skoraj neopazno bi se dvigal in sedel, ugledal ljudi, ki mu sledijo, po dva ali trije v vrsti, to ni tako natančno, je odvisno od snovi pogovorov, ni vse za vsakega enako zanimivo, vsi s povešenimi pogledi, glave burijo v predrto ulico in nad glavami rakev na poti proti Žalam, težke nosilnice cvrkajo na ramenih, dež se napenja in koleštra po telesih, ljudje stopajo ob stran, odločili so se, ta sprevod jih ne bo zanimal, s prenizkimi, preveč potopljenimi glavami si vije svojo pot pod mokro drevje, bodičast veter se motovili okoli ušes in nasaja obleko na svoje mrzle konice in zdaj trusne vmes s peskom, zdaj klati po mlakah. Ob tej priliki bi ugledal tudi mene, žive ko poper bodo njegove svinčene oči žugnile po meni in mi spehale zadnje ostanke najinega sošolstva iz duše. je na pamet poznal predel mesta, kjer smo si zdajle kidali pot skozi burjo, zato bi se takoj znašel, ugotovil bi krajevno pogojen štropot dežja, v drugih predelih mesta je dež štropotal drugače, štropotanje
dežja bi zadostovalo, da bi spoznal, v kateri mestni četrti je, nihče ne odpira oken, pod katerimi drklja mimo žalni sprevod, ljudje so navajeni takih prizorov, ni prvi in ne zadnji, ki se odigrava pred njihovimi očmi, prvi je podoben drugemu, do zadnjega so si vsi enaki, zato se ne menijo več zanj, pogreb jih ne zanima, preskromen je, da bi mogel zbuditi njihovo pozornost, tako izjemoma izostane običajno iztegovanje vratov, nihče se ne poganja na prste.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani