nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
S sva bila sošolca, če moji osebni prizadetosti v zadnjem poglavju te zgodbe ne zamerite, pridružil sem se korakom žalnega sprevoda, ki se je že prelival v živžav mravljišča, tistih nekaj korakov in obšla me je zavest krivde, čeprav si je nisem znal jasneje določiti, ujeti njeno pravo podobo, vendar sem se strahoma spomnil najinega sošolstva, ki je komaj rodilo nekaj skromnih skupnih utrinkov in je vsebovalo jako malo obvezne soodgovornosti, sočutja in somišljenja s človekom, spomnil sem se tega, da bi zdaj lahko začele mikati okoliščine, v katerih hodi svojo poslednjo pot, tako bi končno sedel v rakvi, da se o njih prepriča in zadosti, da si ogleda pot, ki jo odstopa pogrebcem. Pogrebci bi Tjaževe seje v rakvi najbrž ne opazili, v deskah in v ramenih bi čutili neki komaj zaznaven nemir, neko zbiranje in stopnjevanje teže, neko rahlo, nerazložljivo prekladanje teže iz vodoravne v navpično smer. Počasi in skoraj neopazno bi se dvigal in sedel, ugledal ljudi, ki mu sledijo, po dva ali
trije v vrsti, to ni tako natančno, je odvisno od snovi pogovorov, ni vse za vsakega enako zanimivo, vsi s povešenimi pogledi, glave burijo v predrto ulico in nad glavami rakev na poti proti Žalam, težke nosilnice cvrkajo na ramenih, dež se napenja in koleštra po telesih, ljudje stopajo ob stran, odločili so se, ta sprevod jih ne bo zanimal, s prenizkimi, preveč potopljenimi glavami si vije svojo pot pod mokro drevje, bodičast veter se motovili okoli ušes in nasaja obleko na svoje mrzle konice in zdaj trusne vmes s peskom, zdaj klati po mlakah.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani