nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Spredaj nosilec križa z mrtvaško lobanjo, nasajeno na črnem drogu, da te zmrazi, za njim otroci s svetilkami, veliko mladine, dijaštva iz domov, vse skozi organiziran pogreb, odraslih nekaj manj, kar je umljivo, neugoden čas, jesenska zaposlenost, priprava na zimo, poklici, službe, delo, garanje, dež in vse to, v rakvi nepomemben človek, nepremostljiv pogreb. Rakev se rahlo zaletava na ramenih neritmično stopajočih, neveščih in neukih pogrebcev, novincev torej začetnikov v tej stroki. S sva bila sošolca, če moji osebni prizadetosti v zadnjem poglavju te zgodbe ne zamerite, pridružil sem se korakom žalnega sprevoda, ki se je že prelival v živžav mravljišča, tistih nekaj korakov in obšla me je zavest krivde, čeprav si je nisem znal jasneje določiti, ujeti njeno pravo podobo, vendar sem se strahoma spomnil najinega sošolstva, ki je komaj rodilo nekaj skromnih skupnih utrinkov in je vsebovalo jako malo obvezne soodgovornosti, sočutja in somišljenja s človekom, spomnil sem se tega, da bi
zdaj lahko začele mikati okoliščine, v katerih hodi svojo poslednjo pot, tako bi končno sedel v rakvi, da se o njih prepriča in zadosti, da si ogleda pot, ki jo odstopa pogrebcem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani