nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
In časa ni veliko, kajti od hišnih streh se že trga drkot in hitro narašča, na cesti se je črno nagrnilo ljudi, zaradi naglega obiranja poti bomo izpustili ulice in trge, sprevod naj zavije kar po bližnjici skozi park, ta pot bo najbližja. Vsem je bil v napoto ta opravek, to se je videlo, zato takšno skrivanje, takšno potikanje in takšna naglica, le brž le brž v jamo z njim, samo ne zamujati časa, temveč kar v zajčjih ovinkih kreniti proti Žalam, se ogniti velikim cestam in trgovinam, ki so te dni končale letno razprodajo in pravkar pričele ponudbo zimske opreme, pripovedujejo, da se bo letos vse podražilo, zadnji čas torej, da vključimo dež, da odpremo zatvornice oblakov in pošljemo z neba najdebelejše kaplje, kar jih pomnim, če se je na moj spomin mogoče zanesti, in bog je rekel bodi dež in bil je dež, kakršen se ne pripeti vsak dan, in bog je naščuval dolge in trde na vse te klobuke in prazniške hrbte, pravo neurje se je zlilo po njih, golo, razvlečeno deževje brez bliskov in
grmenja jih je poparilo. Kmalu so se valjale hiše v umazanih lužah, kacalo se jim je, kadar se je katera okrenila proti drugi, zvonik se je stegoval iz razburkane gladine, pokopališče je veznilo v blatu, mehko smo stopali v naliv, v dež so bili postlani naši koraki, če vam je tako postavljanje besed po godu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani