nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Da bo čez nekaj časa tako končal, tega ni nihče mogel predvidevati in tudi ne slutiti, tega tudi nismo nameravali, pač ni bil človek za zavod in je bolj zašel kot prišel sem, predolgo se je zadrževal pri nas, zaradi njegovega socialnega položaja smo ga vzeli, iz krščanskega usmiljenja tako rekoč, nobene prave vzgoje, nobenih dobrih zgledov, nobenega ugleda, brez idealov, in to, starši na slabem glasu, oče odstavljen drvar in zapit cestni pometač, mati kacetovka, podpirala je partizane, tega bi ji ne bilo treba, takih in podobnih svinjarij si je nakopala, vso okolico je okužila, sama je bila kriva in prav se ji je godilo, zločince je treba odstraniti iz človeške družbe in jo zavarovati pred njimi, izdajalce je treba uničiti, iz teh vzrokov smo ga vzeli v dom, samomor pa nima z domom sploh nič opraviti, o samomoru ni nikoli govoril, samomorilskih misli ni nikoli razlagal, tudi njegovo vedenje ni dopuščalo tega sklepa, čeprav je bilo nekoliko čudaško, predaleč bi šel, kdor bi spravil
njegov samomor kakor koli v zvezo z zavodom, človek njegove sorte pač ni mogel končati drugače kot tako, kot je končal, kaznoval se je sam, ker je zašel na kriva pota in se nepripravljen znašel pred nesmiselnostjo svojega početja, njegova vest je bila tankočutno vzgojena, to se nam je v teh kratkih letih z božjo pomočjo posrečilo, s takšno vestjo je do zadnjih odtenkov spregledal svojo zanikrnost, presedlo mu je dolgočasje tako votlega životarjenja iz dneva v dan in si je zato sodil sam, to je treba jasno pribiti, ne da bi odobravali njegovega koraka, nikakor, čeprav odpade zdaj neka skrb in smo se z njegovim koncem znebili spet neke odgovornosti, skrb in odgovornost manj, tudi to je nekaj, kar je treba videti, neko breme nam je bilo odvzeto, ljudje delamo in bog naredi, ljudje pripravljamo in bog izvrši, ljudje stopamo, bog stopi, breme nosimo in omahujemo pod njim, pa nas razbremeni on, ki je neskončno dobrotljiv, odvali od bremen breme, katero najmanj pričakujemo, da ga bo, pa
ga, težkim bremenom sami ne moremo do živega, on pa jih odpihne, slava in čast mu za to, naše ljudstvo ni zastonj verno ljudstvo, božja volja je bila, da je umrl, preden je mogel storiti še večje hudobije, prav gotovo bi jih bil storil in je bilo tako za vse najboljše, da se je tako rešil, bog mu bodi dober sodnik, ni imel kaj prida na tem svetu, molili bomo za zveličanje njegove duše, to bo potrebno, jutri bomo s tem začeli, kajti njegova krivda vpije v nebo, res žal za črnilo in papir, saj je vsak lahko vnaprej vedel, da se bo postavil proti nam, vrgel je senco na zavod, ponižal nas je, ki smo bili njegovi prijatelji in smo mu želeli samo dobro, slekel nam je kožo, da bi nas očrnil, vendar mu odpuščamo, nismo se umaknili v stolp samozadovoljnosti in se obdali z užaljenostjo, nismo ga samo vrgli iz doma, kakor je po pravici zaslužil, temveč smo mu tudi odpustili, Malharju je tako rekoč odsekal uho, mi pa smo ga ozdravili, brez ušesa ne more biti, Malhar ne more biti brez njega in
uhelj ne more biti brez Malharja, kajti uho brez Malharja ni uho in Malhar brez uhlja ni Malhar, vsaka stvar se mora družiti s pravo stvarjo, vsaka stvar mora biti na pravem mestu, vedno smo bili pripravljeni, da ga ozdravimo, ako bi se vrnil, čut in ljubezen do bližnjega sta nam branila, da bi ga dokončno odstranili, kot bi po pravici zaslužil, ne da bi se nam ne bil maral, kdo to pravi, nismo zaprli vseh poti do njega, vedno bi se bil lahko vrnil iz noči v nerazbiten, svetal dan, če bi bil hotel, pa ni, čudovite izraze premore zavod, nerazbiten svetal dan, besede se ti stopijo na jeziku, ni se vrnil in se je vrnil, vidite, to je tisto, vrnil se je samo toliko, da registriramo njegovo smrt, naredimo križec pri njegovem imenu, niti pozdravil ni več. Skušali smo zakrpati, kar se je še dalo zakrpati, šli smo ga kropit, da se mu oddolžimo, na oglasni deski med urnikom božjih služb in televizijskih oddaj je nabita zdaj njegova osmrtnica, vsakemu v opomin in svarilo, tudi na cerkvenih
vratih visi osmrtnica, tu skozi in tod mimo je hodil, tu skozi in tod mimo so ga videli hoditi, tu skozi in tod mimo ga ne bodo več videli priti, tu skozi je hodil in tako je končal, ker ni hodil tod mimo s čistim srcem in bogu dopadljivo dušo, previsoko je nosil glavo in tilnik je premalo uklonil, to so zdaj sadovi, sadovi so to, vam pravim, prazen je nasevač in žetev teče, splevelil se je in ni bilo kaj požeti, kajti vsaka postana jed plevi, potežkaš ga na dlani, pa ne čutiš teže, težkaš ga in čutiš lahkoto, prazen je nasevač in žetev, ki teče, ne bo vrgla, obupno spoznanje je to, prizadene te, pobit in z občutkom odhajaš, da si sokriv neuspeha, pa nisi, kajti storil si svojo dolžnost, gnojil in prilival si, posilil si se in storil si vse, hrbet se ti je ukrivil od garanja, samo zemlja ni obrodila, to je vse, ti nisi kriv in ne moreš nič za to, glede si nimaš kaj očitati, zapletel se je v ljubezenske zgodbe zunaj v mestu in zato moral propasti, zgodbe docela posvetnega značaja, že
samo njegova ljubezenska pisma zaradi svoje delne nečitljivosti, neizpolnjene ljubezni in skritega kota, kjer smo jih našli, kažejo ves čas v smer kavarne, kakršno življenje, takšna smrt, bog je pravičen in ne pozna izjem, menda se ni zgrozil niti pred nežnostmi, za katere je drugače potrebno zakramentalno pooblastilo, in je brez pomišljanja in skušnjav, torej namenoma, zavestno in načrtno oskrunil svoje in tuje telo ter umazal svojo dušo, fej, in potem nič k spovedi, nič obžalovanja in trdnih sklepov, nič poboljšanja in pokore, grdo je to, zato pa prespane svete maše in pobožnosti, ki edine drže človeka po konci, kaljenje miru v hiši, skaljen ugled hiše in vse to, skratka greh med temi stenami, ki niso za greh, kaj mislite, zadušiti ga je bilo treba v kali, nič pohujšljivega nismo mogli vzeti nase, zato je bilo prav, če smo mu bili svetovali, naj si poišče stanovanje zunaj zavoda, tudi zunaj lahko veliko dobrega stori, in sploh bo tako boljše zanj, tako smo ga pregovarjali, a bilo
je zastonj, prostovoljno se ni umaknil, morali smo ga s silo odstraniti. Čeprav je toliko grdega raztrobil o zavodu, je bil nagovor našega zastopnika ob odprtem grobu spravljiv, izposlovali smo mu cerkveni pogreb, čeprav samomorilci ponavadi te časti ne uživajo, posrečilo se nam je dokazati, da je storil svoje dejanje v duhovni temi, zdravnik ga je pregledal in ugotovil, da je bil samomor posledica telesnega nerazpoloženja, ki je slabo vplivalo na psiho, in narobe, da je bil samomor posledica duševne stiske, ki je slabo vplivala na telesno razpoloženje, tako nekako, vse to v času polne lune, razudba mrliča je to pokazala, poleg tega pomislimo na zavest krivde, ki se je zmeraj bolj očitno napovedovala in ga težila, v njegovi zapuščini smo našli dnevnik, ki priča o dokaj skromnem duhovnem življenju in vseskozi dvomljivih odnosih do zavoda, no vidite, odkrili smo vrsto prepovedane literature, ki je tukaj iz pedagoških skrbi in reklamnih razlogov ne moremo podrobneje očrtati, nismo pa
našli na primer Akvinskega in Kempčana, Aleksandrijskega,, Ambrozija, Bonaventure in tako dalje, čudaški in razumljiv je bil vsa leta, ki jih je preživel pri nas, to je že res, nenavadno se je vedel in ves tisti njegov bluf z nohti, če pomislimo, popolna omračitev uma je bila tako le še vprašanje časa in zato za svoja zadnja dejanja ni več odgovarjal, skratka, gre za posledice umskega mrka, iz teh vzrokov smo mu omogočili cerkveni pogreb in se ga tudi polnoštevilno udeležili, tako da je mogoče govoriti o uspešnem pogrebu, tista gesta z zavodskim praporom, ki se je nagnil v odprti grob, je naredila globok vtis na ljudstvo, zavod, ki se poklanja svojim sinovom, večina dijakov črno oblečena, velika demonstracija žalosti, molka in reda, zadušnica z leviti, petje zavodskega zbora, žalostinke in libera, nagovori, sedmina, dnevnice in to, navsezadnje res lep pogreb, kot ga je deležen malokdo, tudi sorodniki so bili obveščeni, pa so bili zadržani in se pogreba niso udeležili, kolikor je
domu znano, položaj je rešil torej dom, ker se je udeležil pogrebnih slovesnosti v lepem številu, dal je torej množico, tako da je pogreb lepo uspel, slovo je bilo moško kratko, manj čustev in več krščanske bridkosti, pretresljiv je bil nagovor, osnovan na priliki o mrežah z ribami, in tako je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki so jo vrgli v morje in je zajela ribe vsake vrste, ko so jo napolnili, so jo potegnili na breg in so sedli ter odbrali dobre v posodo, slabe pa metali proč, več nismo mogli narediti zanj, nam se ne more nič očitati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani