nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Brez rjuh se odeje doma ne smejo uporabljati, med spanjem mora biti blazina obrnjena, da se le ne umaže ali preveč izrabi, bi moral vsakdo imeti med blazino in rjuho, lastno odejo ali kaj podobnega, prvi torek v mesecu mora vsak pustiti rjuhe na postelji, prevleke pa mora vsak sneti z zglavnika zastran menjave, če so rjuhe popackane zaradi nočnih izlivov semena, je treba taka mesta skriti na ljubo nunam, ki pobirajo rjuhe, v kopalnicah je treba že pred slačenjem vsakikrat previdno uporabiti plastično zaveso, poleg tega prha ne sme biti preveč in predolgo odprta, da se voda ne trati, če se je kaj vode razlilo, jo mora vsak takoj obrisati s cunjo, po kopanju je treba pustiti kopalnico tako snažno, kakor bi jo hotel najti vsak, zato jo je treba osnažiti z gobo ali metlico in paziti, da ne ostane odtok zamašen z lasmi, isto pravilo mora veljati tudi v straniščih, da se le‐ta ne zamašijo, se smejo riti brisati le s toaletnim papirjem, za odpiranje hlačnega razporka je treba uporabljati
levo roko, tisto reč je treba izvleči in držati s tremi prsti levice, curek je treba usmeriti v školjko in pri tem paziti, da se ne razpršuje, zadnje kaplje je treba otresti z roko, na tleh ne sme biti ne koščka papirja in ne kapljice vode, med scanjem naj bo pogled uprt naprej, torej pokončno, naravnost, zavodar je naraven in pokončen človek, še vedno smo pri dobesednem navajanju, obiskovanje stranišč in kopalnic je treba vključiti v vsakodnevno izpraševanje vesti, ker so dijaki tu najbolj izpostavljeni nečistosti, izpraševanje vesti mora potekati po določenem izpraševalnem pravilniku: se nečisto slačil, dotikal, opazoval, gledal, kupoval, daroval v nesramne namene, nesramno pisal ali risal ali hotel nesramno pisati in risati, nesramno govoril, pel, pripovedoval, se smejal, mežikal, namigoval, poslušal, vohal, k nesramnosti spodbujal, dajal povod, svojega bližnjega ne odvračal od nje, se ji ne javno uprl, nečisto mislil, želel, hrepenel, si predstavljal, delal ali tudi samo hotel
nečisto misliti, govoriti, peti, pripovedovati, se smejati, želeti, hrepeneti, si predstavljati, pogledovati, mežikati, namigovati, poslušati, vohati, k nesramnosti spodbujati, dajati povod, svojega bližnjega ne odvračati od nje, se ji ne javno upreti, nečistovati, sam ali z drugimi, s kom, s fantom ali deklico, s kakim starim fantom in kako mlado deklico, fantom ali deklico kakšnega rodu, premožnega ali revnega stanu, je uspelo, ni uspelo, kolikokrat in kako pogosto, kako dolgo vsega skupaj in kako dolgo posamič, in tako naprej, zapomni si: kar je za čistočo in telesno zdravje potrebno, to je tudi dovoljeno, vse, kar se s tvojim telesom dogodi, ne da bi bil to sam hotel ali sam zakrivil, vse to ni greh, temveč božja volja, vidiš taka je božja volja, bog te je iz svoje neskončne milosti ustvaril takega, izkaži se vrednega tega, posnemaj dobre zglede, ugašaj luč, luč ne sme nikjer goreti brez potrebe, kaditi je prepovedano, tudi odraslim ni dovoljeno kaditi, ker gre dim v kapelo in
Jezus ne prenese kajenja, ako je v kapeli služba božja, naj je nihče ne moti z glasnim govorjenjem, če se sliši na hodnike zborovsko petje, petje korala, odpevov, ljudsko petje in tako dalje, ga je treba spoštljivo poslušati, služba božja je božja služba, v dvorani je televizor vključen navadno od pol osmih do desetih, pomembne oddaje izven tega časa bodo oznanjene na oglasni deski, tam, kjer je nabito tudi oznanilo tedenskih božjih služb, torej red svetih maš, televizorja se ne sme dotikati nihče razen tistega, ki je za dotikanje pooblaščen, časa za gledanje televizije ne bo na pretek, vsak stanovalec doma je dolžan prispevati nekaj svojega prostega časa za skupne potrebe, poleti na primer nabiranje po farovških gozdovih v soseščini, doma je treba obirati sadje, ki ga stiskamo in prodamo, da se z izkupičkom more znižati zavodnina, vsak je dolžan nabrati določeno količino teh sadežev za skupnost, kdor bo nabral več, bo javno pohvaljen in nabit na oglasni deski, pri nabiranju mora
vladati red, pred očmi je treba imeti občo blaginjo, nabirati je treba vzorno in marljivo, več kot sto metrov se nihče ne sme oddaljiti od zbiralnega tovornjaka, kajti zgodilo se je že, da so se nekateri preveč oddaljili, izginili v grmovju in podraščeni, se tam slekli ali pa tudi ne in kar tako občevali v črničju, ali pa so drug drugemu segali v hlačne žepe in se šlatali, dokler ni prišlo, to je seve prepovedano in zdravju škodljivo, zato bo upoštevanje teh navodil strogo nadzorovano, kajti marsikatera ženska zaman čaka na izliv semena, tu pa igračkanje in, to ne gre več, vodstvo doma tega ne bo trpelo več, zato tisto določilo o sto metrih, to mora zadostovati, poleti črnice, kot smo rekli, jeseni pa pobiramo krompir pri večjih okoliških kmetih, če imajo kmetje hčere ali druge nastavljenke, pobirajo te na drugi njivi ali ob drugem času, zato kmetje dajo domu zastonj nekaj stotov krompirja, za kmete je treba moliti, da jim bog da dobro letino, kadar pobiramo krompir na grofovskih
poljih, je treba pobirati urno in natančno, misliti je treba na to, da se pri gospodu grofu zapusti dober vtis, grof je ugleden gospod in ima vpliv, počasi prihajamo h koncu dobesednega navajanja hišnega reda, kdor se pregreši proti hišnemu redu, pa četudi samo proti eni sami določbi, dobi za kazensko nalogo spis pod naslovom »Krščanske vrline hišnega reda«, kdor je tak spis že pisal in se vnovič pregreši ter mora to nalogo pisati vdrugič, bo izključen iz doma, dva taka spisa pomenita torej isto kot odpust iz doma, to je dobro vedel, za to imamo dokaz in to je svojeročni spis o krščanskih vrlinah hišnega reda, ki ga hranimo kot dragocen spomenik med njegovimi dokumenti v trezorju, kljub temu se je znova pregrešil in bi bil moral spis pisati vdrugič, tega seveda ni več storil in ga tudi nismo silili v to, sam si je izrekel sodbo, njegova izključitev iz doma je bila torej vseskozi postavna, torej v skladu z določili hišnega reda in smo imeli potemtakem vso pravico do nje, sam nam je
potisnil v roke pravne prijeme. Da bo čez nekaj časa tako končal, tega ni nihče mogel predvidevati in tudi ne slutiti, tega tudi nismo nameravali, pač ni bil človek za zavod in je bolj zašel kot prišel sem, predolgo se je zadrževal pri nas, zaradi njegovega socialnega položaja smo ga vzeli, iz krščanskega usmiljenja tako rekoč, nobene prave vzgoje, nobenih dobrih zgledov, nobenega ugleda, brez idealov, in to, starši na slabem glasu, oče odstavljen drvar in zapit cestni pometač, mati kacetovka, podpirala je partizane, tega bi ji ne bilo treba, takih in podobnih svinjarij si je nakopala, vso okolico je okužila, sama je bila kriva in prav se ji je godilo, zločince je treba odstraniti iz človeške družbe in jo zavarovati pred njimi, izdajalce je treba uničiti, iz teh vzrokov smo ga vzeli v dom, samomor pa nima z domom sploh nič opraviti, o samomoru ni nikoli govoril, samomorilskih misli ni nikoli razlagal, tudi njegovo vedenje ni dopuščalo tega sklepa, čeprav je bilo nekoliko čudaško,
predaleč bi šel, kdor bi spravil njegov samomor kakor koli v zvezo z zavodom, človek njegove sorte pač ni mogel končati drugače kot tako, kot je končal, kaznoval se je sam, ker je zašel na kriva pota in se nepripravljen znašel pred nesmiselnostjo svojega početja, njegova vest je bila tankočutno vzgojena, to se nam je v teh kratkih letih z božjo pomočjo posrečilo, s takšno vestjo je do zadnjih odtenkov spregledal svojo zanikrnost, presedlo mu je dolgočasje tako votlega životarjenja iz dneva v dan in si je zato sodil sam, to je treba jasno pribiti, ne da bi odobravali njegovega koraka, nikakor, čeprav odpade zdaj neka skrb in smo se z njegovim koncem znebili spet neke odgovornosti, skrb in odgovornost manj, tudi to je nekaj, kar je treba videti, neko breme nam je bilo odvzeto, ljudje delamo in bog naredi, ljudje pripravljamo in bog izvrši, ljudje stopamo, bog stopi, breme nosimo in omahujemo pod njim, pa nas razbremeni on, ki je neskončno dobrotljiv, odvali od bremen breme, katero
najmanj pričakujemo, da ga bo, pa ga, težkim bremenom sami ne moremo do živega, on pa jih odpihne, slava in čast mu za to, naše ljudstvo ni zastonj verno ljudstvo, božja volja je bila, da je umrl, preden je mogel storiti še večje hudobije, prav gotovo bi jih bil storil in je bilo tako za vse najboljše, da se je tako rešil, bog mu bodi dober sodnik, ni imel kaj prida na tem svetu, molili bomo za zveličanje njegove duše, to bo potrebno, jutri bomo s tem začeli, kajti njegova krivda vpije v nebo, res žal za črnilo in papir, saj je vsak lahko vnaprej vedel, da se bo postavil proti nam, vrgel je senco na zavod, ponižal nas je, ki smo bili njegovi prijatelji in smo mu želeli samo dobro, slekel nam je kožo, da bi nas očrnil, vendar mu odpuščamo, nismo se umaknili v stolp samozadovoljnosti in se obdali z užaljenostjo, nismo ga samo vrgli iz doma, kakor je po pravici zaslužil, temveč smo mu tudi odpustili, Malharju je tako rekoč odsekal uho, mi pa smo ga ozdravili, brez ušesa ne more biti,
Malhar ne more biti brez njega in uhelj ne more biti brez Malharja, kajti uho brez Malharja ni uho in Malhar brez uhlja ni Malhar, vsaka stvar se mora družiti s pravo stvarjo, vsaka stvar mora biti na pravem mestu, vedno smo bili pripravljeni, da ga ozdravimo, ako bi se vrnil, čut in ljubezen do bližnjega sta nam branila, da bi ga dokončno odstranili, kot bi po pravici zaslužil, ne da bi se nam ne bil maral, kdo to pravi, nismo zaprli vseh poti do njega, vedno bi se bil lahko vrnil iz noči v nerazbiten, svetal dan, če bi bil hotel, pa ni, čudovite izraze premore zavod, nerazbiten svetal dan, besede se ti stopijo na jeziku, ni se vrnil in se je vrnil, vidite, to je tisto, vrnil se je samo toliko, da registriramo njegovo smrt, naredimo križec pri njegovem imenu, niti pozdravil ni več. Skušali smo zakrpati, kar se je še dalo zakrpati, šli smo ga kropit, da se mu oddolžimo, na oglasni deski med urnikom božjih služb in televizijskih oddaj je nabita zdaj njegova osmrtnica, vsakemu v
opomin in svarilo, tudi na cerkvenih vratih visi osmrtnica, tu skozi in tod mimo je hodil, tu skozi in tod mimo so ga videli hoditi, tu skozi in tod mimo ga ne bodo več videli priti, tu skozi je hodil in tako je končal, ker ni hodil tod mimo s čistim srcem in bogu dopadljivo dušo, previsoko je nosil glavo in tilnik je premalo uklonil, to so zdaj sadovi, sadovi so to, vam pravim, prazen je nasevač in žetev teče, splevelil se je in ni bilo kaj požeti, kajti vsaka postana jed plevi, potežkaš ga na dlani, pa ne čutiš teže, težkaš ga in čutiš lahkoto, prazen je nasevač in žetev, ki teče, ne bo vrgla, obupno spoznanje je to, prizadene te, pobit in z občutkom odhajaš, da si sokriv neuspeha, pa nisi, kajti storil si svojo dolžnost, gnojil in prilival si, posilil si se in storil si vse, hrbet se ti je ukrivil od garanja, samo zemlja ni obrodila, to je vse, ti nisi kriv in ne moreš nič za to, glede si nimaš kaj očitati, zapletel se je v ljubezenske zgodbe zunaj v mestu in zato moral propasti,
zgodbe docela posvetnega značaja, že samo njegova ljubezenska pisma zaradi svoje delne nečitljivosti, neizpolnjene ljubezni in skritega kota, kjer smo jih našli, kažejo ves čas v smer kavarne, kakršno življenje, takšna smrt, bog je pravičen in ne pozna izjem, menda se ni zgrozil niti pred nežnostmi, za katere je drugače potrebno zakramentalno pooblastilo, in je brez pomišljanja in skušnjav, torej namenoma, zavestno in načrtno oskrunil svoje in tuje telo ter umazal svojo dušo, fej, in potem nič k spovedi, nič obžalovanja in trdnih sklepov, nič poboljšanja in pokore, grdo je to, zato pa prespane svete maše in pobožnosti, ki edine drže človeka po konci, kaljenje miru v hiši, skaljen ugled hiše in vse to, skratka greh med temi stenami, ki niso za greh, kaj mislite, zadušiti ga je bilo treba v kali, nič pohujšljivega nismo mogli vzeti nase, zato je bilo prav, če smo mu bili svetovali, naj si poišče stanovanje zunaj zavoda, tudi zunaj lahko veliko dobrega stori, in sploh bo tako boljše
zanj, tako smo ga pregovarjali, a bilo je zastonj, prostovoljno se ni umaknil, morali smo ga s silo odstraniti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani