nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Mi, ki smo več kot poznali, ki smo mu videli v dno duše, čeprav smo si bili blizu le kratko časa, mi, ki smo v tem kratkem času njegovo življenje sooblikovali, si domišljamo celo, da smo ga hitreje spregledali in globlje dojeli kot vsi tisti, ki so bili z njim skupaj od detinstva naprej, mi se temu ne čudimo, skoraj bi rekli, da je tu opaziti miganje božjega palca, prsta, ki miga iz pravičnosti, kadar koli miga in ki drugačnega miganja ne prenese. Zavod je storil vse, kar je bilo v Tjaževem primeru mogoče storiti, vzgajal ga je in mu zaradi težje vzgojljivosti in trdosrčnega vztrajanja v slabem posvetil neznansko veliko skrbi in časa, lahko trdimo, da več kot vsem drugim, ki jih je moral zategadelj zanemariti, dajal mu je nasvete, delil koristne nauke za življenje, poskušal zlepa in poskušal zgrda, skratka, storil je vse, ne samo da bi živel, temveč da bi živel, kot se za krščenega človeka spodobi, in če bi zdaj še živel, bi ga lahko sami vprašali, ali se je teh naukov držal, zakaj
se jih ni, če se jih ni, in tako dalje, od svojih krivih poti ni obogatel, zavod zaradi njih ni obubožal, je ostal takšen, kot se je mislil spremeniti, samo da se je prej že osramotil, za isto mero je klecnil v kolenih, za katero se je hotel povzpeti, ljudje so nerodni in se zunaj sami le redkokdaj znajdejo, posebno še, če dom ni imel dovolj prilike, da bi človeka za to pripravljal, zavod njegove smrti ni zakrivil, pri nas se tega ni naučil, take stvari preprečujemo, kolikor je v naši moči, nismo pogrebni klub ali pokopališko društvo, če se tako vzame, vsega je kriv sam, ker si ni znal naložiti prave količine svobode, pri nas jo je prejemal po malem, vsakič prav toliko, da si je poželiš za kanec več, ko jo umaknejo, zadostila te je in te spet ni zadostila, ker si je prav zaradi tistega pridržanega znova zaželiš, dozirano tako rekoč, po toliko, kolikor je človek prenese, ne da bi pretrpel škodo, v pravi količini torej, tako kot hoče bog, pa se je svobode nažrl, drugače njegovih
pustolovščin ni mogoče imenovati kot s to grdo besedo nažrl, to so bili tudi vzroki, da je šel rakom žvižgat, zdaj žvižga rakom, kakor je zaslužil, zaradi žrtja se je pretegnil, vedel se je kakor svinja z mehom, ni bil kos življenju v svobodi, ni našel mere in sredine, zato je videl rešitev v samomoru, mislil je, da se samo tako more za svoje presedlanje opravičiti pred lastno vestjo in pred javnim mnenjem, verjetno so vplivali na tako vedenje tudi določeni kompleksi, ki so bili povezani s poklicno neuravnovešenostjo, kar je treba upoštevati kot olajševalne okoliščine, svobodo besede, mnenja, mišljenja, odločanja in ravnanja smo mu dajali tudi mi, seveda v smislu hišnega reda, red mora biti, v njegovih mejah so bile možne vse svoboščine, v tem okviru si je lahko dovolil najbolj si nasprotujoče razlage določil in predpisov, ki vsi izvirajo iz krščanske skrbi za našo mladino, kar je obče znano, in ki so za mlačne kristjane prav zato precej zahtevni, to uvidimo in upoštevamo, kolikor
se da, sicer pa je treba vedno več zahtevati, da se malo doseže, sami se lahko prepričate o krščanskem duhu, ki veje iz vseh določil in predpisov hišnega reda, temu v dokaz citiramo dobesedno od škofijstva potrjena sveta besedila, tako dobesedno citiranje se nam zdi umestno, da tako razodenemo hišni red iz prve roke, torej v nedotaknjeni in neomadeževani, tako rekoč v deviški obliki, kolikor široki javnosti še ni znan, in nam nihče ne more podtakniti, da smo ga po svoje zasukali, narobe, takšen tekst bo poznavalca snovi napotil do sklepa, kako lahko bi se ga bilo držati in kako lahkomiselno so ravnali tisti, ki se ga niso držali, težko je priti do drugih sklepov, sploh ne moreš priti do njih vpričo nevarnosti, da bodo dobesedni citati mogoče spačili slog in pokvarili barvitost našega stališča, vendar je kaj takega pač treba stvari na ljubo vzeti nase. Hišni red torej zelo nazorno zahteva, da se morajo vsi v domu stanujoči počutiti kot družina, zdaj že začenjamo z dobesednim
citiranjem, zato mora vsak skrbeti za dobre medsebojne odnose, takšne, kakršne hoče bog, od vsakega stanovalca se zahteva pošteno obnašanje v domu in zunaj njega ter vestno upoštevanje hišnega reda ob vseh prilikah, kakor tudi slučajnih predpisov, stanovska dolžnost vsakogar je, da se pridno uči in da pravočasno opravlja izpite, poleg tega pa skrbi za dušni blagor, grobo zanemarjanje te dolžnosti bi imelo za posledico tudi izključitev iz doma, zaradi nevarnosti izgubljanja časa ni dovoljeno, da se kdo mudi v sobi koga drugega dalj časa kot deset minut, za daljši razgovor so na voljo številni skupni prostori, za skupno učenje v privatni sobi je potrebno izrecno dovoljenje, obiski so dovoljeni le v pritličnih prostorih in le do pol desetih zvečer, brez posebnega dovoljenja ne sme nihče nikogar pripeljati v stanovanjske prostore ali ga sprejeti v sobi razen lastnih staršev, vendar je treba tudi v tem primeru obvestiti vodstvo doma, služkinje, ki stanujejo v domu, imajo prost vhod le za
opravke v uradu doma, vstop v prostore zunaj lastne sobe jim je strogo prepovedan, enako je prepovedan tudi fantom vstop v prostore uslužbencev, v sobah in v vsem domu morata vladati red in snaga in je treba paziti, da se nič ne poškoduje, v čitalnicah in skupnih prostorih je treba pustiti vsako stvar po uporabi na svojem mestu, kdor povzroči kako škodo v domu, jo mora poravnati, če ostane neznan, bodo stroški popravila naloženi vsem, pribijati ali lepiti slike na zidove ali opremo je strogo prepovedano, kdor želi obesiti na steno kak okrasek, potrebuje za to posebno dovoljenje, v vsaki sobi mora viseti razpelo, v razpelo se je treba večkrat ozreti, paziti je treba tudi, da se tok, plin in voda ne uporabljajo po nepotrebnem, za sušenje perila se lahko napelje trak nad umivalnikom med vijakoma, prilepljene ali z zrakom pritrjene plastične kljuke povzročajo škodo in so zato prepovedane, bivanje v domu bo toliko bolj prijetno, kolikor bolj se bo vsak zavzel za dobro obnašanje, zato naj
vsak te predpise in hišni red nosi pri sebi ali hrani na priročnem kraju in jih prebira, tudi premišljuje naj o njih, vsak naj skrbi za dober glas med tovariši v hiši in zunaj nje, obrekovanje zavoda in njegovega vodstva ni dovoljeno, ponoči mora imeti vsak največjo skrb, da nikakor ne moti nočne tišine, vrata je treba zapirati zelo počasi, da ne treskajo, kljuke ni dovoljeno nenadoma izpustiti, ker drugače v železju zaškrta, tudi ključe je treba obračati počasi, da se prepreči ropot, tekanje po stopnicah in hodnikih je prepovedano, hoditi je treba na moč potiho, prav tako ni dovoljeno glasno govorjenje, vsak naj večkrat pomete svojo sobo in jo obriše z mokro cunjo, ki naj meri 20x15 cm, po navoščenem podu je treba hoditi v copatah, vsak kos obleke ali papirja mora biti v sobi na pravem mestu, vsako soboto je treba umiti okna z mokro cunjo in obrisati s časopisnim papirjem, za zračenje sobe navadno zadostuje, da je odprta vrhnja oknica, vsak je odgovoren za morebitno poškodbo šip
ali zaves, da se pozimi prepreči nepotrebno izgubljanje toplote, je treba sobo zračiti le kratek čas, oknice je treba premikati zelo previdno, da se ne poškodujejo, raba hladilnika je omejena na določeno plastično škatlo, ki stane 39 šilingov, in na pollitersko steklenico, v hladilniku ne sme biti navadno nič drugega, zdaj smo sredi dobesednega navajanja, vsak naj ima svojo odejo, ki jo sme uporabljati, da na njej leži ali sedi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani