nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Mene ni v kavarni, mislim, ker sem se ovedela v dekliškem zavodu, recimo vendar na svojem starem domu. Čas bo, da pokopljemo in pozabimo, ni zaslužil, da si ga zapomnimo, dovolj bo, če si ga zapomnim jaz, tako rekoč za vse druge in po naročilu vseh drugih, ki tega ne marajo, veliko je takih, kriv pa je sam, bil je moja osebna zadeva, odkar je mrtev, je moja last, del moje premičnine, če tako rečem, del mojega pohištva, ni več kot miza ali stenska slika, nekaj bom morala ukreniti z njim, ni mi še docela jasno kaj, tamkaj ne more ostati večno, tudi ne začasno, nekam se bova morala preseliti. Ko so naju iztaknile nune, so me vrgle iz internata, ker ni bilo druge možnosti, takrat sva se preselila v podstrešno sobo, tja sva se rešila, tam sva se nadaljevala, se vršila naprej, kam naj se preseliva zdaj in kako se naj vršiva naprej, bogve, vrgli ga bodo na cesto, vsaj na cesto, če že ne v odtočni jarek ali gnojno jamo, na grmado ali mrhovišče, to je jasno, dolgo ga ne bodo trpeli v
kavarni, kavarna je kavarna in ne mrtvašnica ali razstavišče pohištva, nekaj bova morala ukreniti, samo da zdaj še ne vem kaj, deklica občuti to negotovo in neizbežno nalogo še posebno boleče.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani