nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Navkljub vsemu sem se ustavila samo ob zunanjosti njegove besede, samo njen zvok in barvo njegovega glasu sem zaznala, njeno notranjo napetost sem preslišala, danes se zavedam, da nisem pravilno pojmovala stiske, ki se je držala slehernega zloga, nisem podoživela tiste velike in preproste resnice, zaradi katere je bila beseda velika in preprosta, mislim tudi, da nisem niti računala z možnostjo, da se more beseda poroditi iz muk in bolesti, narobe, poigrala sem se in se delala, kot bi ne bila slišala, nazadnje sem privolila, ker sem bila zaradi praznine pač za vse dovzetna in se mi je obetala sprememba. Srečavala sva se dvakrat na teden ob Tjaževih prostih popoldnevih, potem je začel zahajati k meni tudi ob večerih, tudi tega mu nisem branila, čeprav sem znala pravilno ceniti težo prekrška. Nunam je najino poznanstvo ostalo še prikrito, potlej sva tvegala zmeraj več, doživel je prve vrhunce z menoj, ostajal do jutra, zdaj ko je mrtev, to lahko povem, pustila sem mu, ker mi je ugajalo,
za šalo in iz radovednosti, pomagala sem mu, da je vse zamujeno in zapravljeno spravil pod streho, skraja je odhajal zelo pobit in zaskrbljen, pekla ga je vest in obujal je kes, ob misli na zavod se ga je polaščal živalski nemir, toda počasi se je navadil, mirila sem ga, mu razlagala in ga prepričevala, skupno sva krotila božjast in privide in šlo je, nekaj v njem se je prelomilo na dvoje, nekaj se je obrnilo, kar čutila sem, kako se v njem obrača in presnavlja, kot v kvasu je delovalo v njem, ljubil me je iz odpora, nalašč in iz kljubovanja, v meni je našel sredstvo, da je krenil iz brazde, nikoli ni grdo ravnal z menoj, surovosti ni poznal, to moram priznati in bi priznala tudi v primeru, ko bi še živel, ne govorim samo zaradi njegove smrti tako o njem, bil je dober z menoj, v dokaz navajam, da mi je, čeprav je bil brez denarja, kupil uro, verižico, knjige in druge stvari, ki sem jih potrebovala ali si jih želela, znal je uganiti, vselej je bil nežen in obziren, poniževal me je
samo občutek, da mu nisem bila namen, temveč sredstvo, mogoče sem si to samo domišljala, opravičuje pa me dejstvo, da nisva mislila nič resnega, nazadnje me to ni več motilo, sprijaznila sem se, nisem tega storila zastonj, sama sem skrbela, da nisem ostajala prikrajšana, ni bil prvi in ne zadnji moški, bil je eden od tistih, ki so bili po svoji usodi edinstveni in zato nekako vendarle prvi in hkrati zadnji, hočem reči, ta mladi moški je z mojo pomočjo uresničil samega sebe, postal je, kakor še nikoli pred menoj in nikoli za menoj, najbolj resnični, prvobitni in izvirni, kot ga poleg njega ni bilo drugega, prepričana sem, da nikjer na svetu, kot ga ni bilo drugače in ob drugem času in iz drugih razlogov in z drugih vidikov in v drugi nakladi, pri tem dvomim, da ponovim domnevo, da je ta čudaški človek kdaj prej prekopal svojo naravo res za vsemi duhovnimi in telesnimi dobrinami in z njimi tvegal strast, in če jih je bil izkopal, komu naj bi jih bil izkazal, vse to je imel za
preveliko nedostojnost in greh, raje se jim je odpovedal in jih s silo zatrl, junak ni bil, manjkalo mu je poguma in samozavesti, bal se je, da bi ga strast ljubljenja ne razvnela tako, da bi zraven od naporov in razburjenja crknil, ugasnil kot sveča, pobodlo bi, mogoče bi v dolžini četrt kolesa zapeklo in najbrž bi zamudil, da je mimo, da je život dotrajal in se enkrat za vselej zavozlal ravno v trenutku, ko bi se pričel orgazem, tako da njegovega konca ne bi več pričakal, pred to možnostjo je vselej trepetal in se zgrozil, čeprav bi bil to lep in lahek konec, kar nasladna, pravljična smrt bi ga doletela, ne, junak nikakor ni bil, kvečjemu je bil junak tisto uro, ko se je odločil za skok z najvišje stolpnice celega mesta, a to je bilo pozneje in čisto ob koncu, toliko da se je še tik pred svojim koncem nalezel junaškega slovesa, junak ali nejunak, naj bo, kakor hoče.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani