nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ne vem, kje sem pobrala moč, da sem odklonila in se zahvalila za njihovo usmiljenje in bližino, češ da me doletava ob nadvse neugodni priliki, kaj bi s tem ob tej uri, že davno sem prenehala preganjati popoldneve in večere s kloštrskim pobožnjaštvom, ki je morda šele davi povsem izdonelo, prej pa nepretrgano donelo, kot doni praznina, kadar zadeneš obnjo, se je samo dotakneš, ali kadar veter vrže obnjo smet. Votla izkustva te tarejo, otepaš se jih, ne da bi se jih mogel znebiti, obilja si želiš, ker ga nikoli nisi užil, nastavljaš svojo posodo in čim dalj jo nastavljaš, tem manj si izbirčen, potrpljenje ti pohaja, z vsem si zadovoljen, vidite, tisti čas se je pojavil in mi obljubil spremembo in oddih, in ker sem bila mlada in lepa, mi je obljubil tudi nebesa, kot pravimo, priznati moram, da je svojo obljubo nosil zelo zavestno in resno, čeprav je ni mogel donesti, vendar ga tu ne zadene krivda, nosil je v sebi tisto svojo besedo, ki ga je končno pahnila v smrt, če prav sumim, tisto
zatajevano in skrito, nikdar izgovorjeno, temveč samo pripravljeno, da bo izgovorjena, treba bi bilo samo priložnosti, mogoče bi zadostovala tudi že priložnost za priložnost, torej čakajočo, eksplozivno besedo, ki bi se ob najmanjšem sunku vnela, tlečo, pokrito z ogorki in pepelom, raznečeno, prepovedano, nezaželeno, vse to hkrati in vse to posamič, potlačeno in zatirano besedo, to je nosil pri sebi, globoko v svojem hotenju, posebej v rdečih in posebej v belih krvničkah, v vsakem vlaknu svoje bitnosti, ki je zdaj končana, v vsakem zrncu svojega diha, skrbno varovano in skrito negovano, strašno nemirno, namenoma sem vzela besedo strašno, nikdar mirujočo, vedno pripravljeno in razpoloženo, nasilno, razjedajočo, ubijajočo besedo. Ko sva se nekega dne po naključju zagledala, se srečala na cesti, vsak na svoji strani in s kostanji vmes, sem čutila, da jo je namenil meni.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani