nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Takrat, ko se je pripetila tista reč s, sem hodila v drugi letnik, kmalu potem ko so me nune vrgle iz internata, sem najela sobo v mestu, tisti dogodek se je pripetil torej precej stran od nun, tako prostorno kot časovno, v času torej, ko sem sobarila na svojo roko pod streho tri nadstropne hiše. V mojem življenju se je prvikrat nekaj zgodilo tako rekoč brez nun, vendar se je kaj hitro izkazalo, da ne mimo njih, kajti komaj se je zvedel nesrečni konec, ki me je do nezavesti pretresel, ali recimo takole, komaj sem nehote zamižala, da bi lažje prebolela udarec in si v snu nabrala novih moči, torej še preden je bilo vse končano in je našel svoj počitek, sem se znašla spet v njihovih rokah, nikdar ni bilo prepozno zanje, iztrgale so me iz enega okolja in me vsadile v drugo okolje, ne meneč se za moja čustva in moje duševno stanje, bile so torej ves čas mojega sobarjenja trdo za menoj, tik za petami so prežale na priliko, da bi me pobrale iz smeti, pognale so me iz svojega doma, toda
izpred oči me niso spustile, pustila sem jim bila torej še nekaj upanja, drugače bi ne bile z menoj ukrepale, kot so ukrepale. Če se mi je že pred tem upirala gola misel na njihov zavod, me je zavest, da sem se v najbridkejši preizkušnji spet zbudila v njem, poparila.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani