nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Vse kaže, da so se nosači s svojim tovorom prikazali na vrhu, najprej smo zagledali rjuho, ki je nekaj pokrivala, potlej nosila, potlej šele glave in ramena, prinesli so ga torej na ramenih, kakor sem potihoma ves čas upala, ne bi bila položaju kos, ako bi bilo drugače, ne bi se znala srečati z drugačnim, ne bi prenesla njegovega pogleda in na njegovo jecljanje bi ne vedela odgovora, četudi bi ga razumela, tako je najboljše, želela sem si, da bi bil mrtev, in zdaj je bilo to res, zelo mi je olajšal to uro, olajšal, sem rekla, kajti ves čas najinega poznanstva je bil obziren in razumen do mene, ni ga bilo bolj družbeno čutečega, kot je bil on, prav žal mi je zanj, vendar sem sama brez moči, spomin nanj bo ostal čist in nemoten, občudujem doslednost v njegovem mišljenju, čeprav se mi njegov zadnji korak zdi nedosleden ali vsaj ne v skladu z njegovim prepričanjem, a imel je gotovo svoje vzroke in bi tega najbrž ne trdila, če bi zanje vedela, ne morem nič reči proti njemu, četudi bi
hotela, morala bi si izmisliti, pravzaprav nimam več kaj iskati tukaj, videla sem, da so ga prinesli na ramenih in da iščejo, kam bi ga odložili, s tem je moje delo opravljeno, lahko bi se odpravila skozi špranjo v ljudeh, kljub temu sem še nekaj trenutkov vztrajala, ni mi bilo posebno dobro. Sprevod se je medtem pomaknil v kavarno, kakor v cerkvi je bilo, možje so odložili breme, ljudje so se zgrnili okrog nosil, in ko so odgrnili rjuho, ali je morda tudi niso odgrnili in so jo le mislili odgrniti, sem zaprla oči. Morala sem jih zapreti zelo trdo in močno, s treskom tako rekoč, ali da rečem takole, zaloputnila sem jih tako, da me je zabolelo in je pritisk vek sprožil v meni prijetno samoto, nisem si znala razložiti, od kod ta neverjetni, samotni, nezasluženi mir, od kod ta prijetni, nasladni počitek, od kod ta lahnost nočnega pavlinčka.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani