nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Legal je spat, se prebujal in spet legal, vmes pa je bila vsa tista smešna površnost cirkuškega klovna, ki ponuja nešteto prilik za tisto zadnjo izbiro, ki ostane človeku na konec, da bi tu vmes ničesar ne bilo za, tega ne morem verjeti. Ali vzemimo smrt v banji, zakaj je ne bi vzeli, čas popoldne ali magari zvečer, kraj kopalnica doma, hrupno si lomastil po ulicah, hodnikih in delovnih sobah, svoje posle si opravljal od do mraka, tako enkrat recimo, truden si in potrt, storjeno delo te ni dvignilo, ni te premaknilo naprej, toliko da si se držal in nisi zdrknil nazaj, slab dan si imel, vselej si deval polovično delo iz rok, danes morda polovico običajne polovičnosti, zdaj potopiš svoje telo v vodi in prisluhneš, kako ti voda dobri ude, povsod po telesu čutiš spajajoče se dotike, kopel ti jemlje težo opravljenega dne, natreš si kožo z milom, nosiš si vodo, da se peni, kopaš se torej z vso paro in v pravem pomenu besede, zelo zavzeto se umivaš, obenem pa zelo previdno, da ne zmiješ s
sebe tiste tanke mrene, ki ti jo je vtisnila zadnja nedovoljena v odmoru, skrbno si prizadevaš, da ne odrgneš s kože njenega duha, ki se ga je navzelo tvoje telo, dolgo se kopaš, preden se ti zdi, da si čist, vendar se zaradi čistoče nisi kopal in ti je samo pretveza, da se lahko kopaš, misli ti otrpnejo in ni ti do nikakšnih sklepov za jutri ali pojutrišnjem, ne čutiš se jim kos, danes si dovolj delal, zdaj ne boš več, vse naporne misli preženeš, jutri je nedelja, pred deseto ne boš vstal, edini dan je, da se lahko do sitega naspiš, preden boš stopil iz banje, si boš spustil mrzlo prho po hrbtu, navada, ki ti je ostala iz dijaških let, ta misel ti je neprijetna in jo takoj odložiš, voda se ti dobrika, sanjaš s konicami prstov, do ušes se pogrezneš v vodo, do ust ti sega voda, vidiš, to bi bila prilika, zaklenjen si in človeka ni blizu, skoraj neopazno bi šla tvoja smrt mimo ljudi, le najbližja okolica bi zvedela zanjo, komaj da bi jo opazil sam, lepo smrt bi imel, marsikdo te bi
zavidal zanjo, danes ti je morda žal, da si pustil toliko prilik v nemar, toda prepozno je in odločiti si se moral drugače. Vse kaže, da so se nosači s svojim tovorom prikazali na vrhu, najprej smo zagledali rjuho, ki je nekaj pokrivala, potlej nosila, potlej šele glave in ramena, prinesli so ga torej na ramenih, kakor sem potihoma ves čas upala, ne bi bila položaju kos, ako bi bilo drugače, ne bi se znala srečati z drugačnim, ne bi prenesla njegovega pogleda in na njegovo jecljanje bi ne vedela odgovora, četudi bi ga razumela, tako je najboljše, želela sem si, da bi bil mrtev, in zdaj je bilo to res, zelo mi je olajšal to uro, olajšal, sem rekla, kajti ves čas najinega poznanstva je bil obziren in razumen do mene, ni ga bilo bolj družbeno čutečega, kot je bil on, prav žal mi je zanj, vendar sem sama brez moči, spomin nanj bo ostal čist in nemoten, občudujem doslednost v njegovem mišljenju, čeprav se mi njegov zadnji korak zdi nedosleden ali vsaj ne v skladu z njegovim
prepričanjem, a imel je gotovo svoje vzroke in bi tega najbrž ne trdila, če bi zanje vedela, ne morem nič reči proti njemu, četudi bi hotela, morala bi si izmisliti, pravzaprav nimam več kaj iskati tukaj, videla sem, da so ga prinesli na ramenih in da iščejo, kam bi ga odložili, s tem je moje delo opravljeno, lahko bi se odpravila skozi špranjo v ljudeh, kljub temu sem še nekaj trenutkov vztrajala, ni mi bilo posebno dobro.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani