nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ko bi bilo v mojem srcu še prostora za sovraštvo, bi jih bila sovražila vse po vrsti, izpraskala bi jim oči in jim povaljala svinjske rilce v lastnem blatu, toda moje prsi so se napile boli in bojazni, bile so preogrožene in preizpostavljene, negotovost jih je okrnila in jim vzela vso odločnost, čutile so se prekajene, izdane in prevarane, niso mogle v vsem tem najti smisla, zbežala sem globoko vase in se tam stisnila v najtišji kot. Čakali smo in dalj časa ko smo čakali, bolj se je čakanje prelivalo v prežo, to je bila resnična vsebina čakanja, prežali smo vsak na svoj plen, od daleč se je že oglašal ropot na stopnišču, torej so že na poti z njim, nesejo ga, nisem še videla nesti mrliča ali ranjenca, vendar sem vedela, da ga bodo prinesli drugače, na neki poseben način, ako je mrtev, in drugače, na nek drug poseben način, ako živi, nekaj je bilo v meni, kar mi je povedalo, da bodo mrtvega prinesli na ramenih, tako da bo plaval nad glavami nosilcev, živega pa
pri tleh, toliko da ga bodo držali nad tlemi, zadaj malo višje kot spredaj, vendar tik nad tlemi. Naslednji logični sklepi so me privedli do tega, če je mrtev, bodo nosila težka in bodo z vso silo vlekla proti tlom, tako da si jih bodo možje morali natovoriti na ramena, če še živi, bo zadostovala moč ročnih mišic, kajti nosila se jim bodo veselo ujčkala v rokah, hodili bodo ravno in ponosno, kakor bi ga bili oni obvarovali zla in mu rešili življenje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani