nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ko sva si utrla stezo skozi gnečo, je zašušljalo, glave so se staknile in vratovi so se stegnili, če je bil ravnokar še konec slutnje v njihovih kretnjah, se je slutnja že spremenila v domnevo, domneva pa se je prelevila v razburljivo spoznanje, ki me je obdolžilo najgrših stikov s in me spravilo z njegovim koncem v vzročno zvezo, čeprav me najbrž nikoli niso videli v njegovi družbi. Čakali smo vsak po svoje in vsak na nekaj drugega, jaz na može, ki bodo prinesli na vrh, gneča na to, kako se bom vedla, prikrivali smo svoja čustva, vendar je vsakdo vedel zanje in bi bilo vseeno, če bi si jih ne bili prikrivali. Ko bi bilo v mojem srcu še prostora za sovraštvo, bi jih bila sovražila vse po vrsti, izpraskala bi jim oči in jim povaljala svinjske rilce v lastnem blatu, toda moje prsi so se napile boli in bojazni, bile so preogrožene in preizpostavljene, negotovost jih je okrnila in jim vzela vso odločnost, čutile so se prekajene, izdane in prevarane, niso mogle v vsem tem najti smisla,
zbežala sem globoko vase in se tam stisnila v najtišji kot.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani