nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Kavarna je bila natlačena s preplašenimi, begajočimi in šepetajočimi ljudmi, čeprav niso imeli vzroka biti preplašeni, zbegani in šepetavi, kajti Tjaževa smrt jih ni mogla prizadeti, figo mar jim je bila, vendar so vse to bili, ker jim je preostalo nekaj prostega časa in so ga porabili pač za koristne stvari, in smrt je vselej koristna, smrt tujca vedno dobrodošla, privoščijo mu jo, poščegeta jih in prijetno podraži njihove samoohranjevalne hormone. Ko sva si utrla stezo skozi gnečo, je zašušljalo, glave so se staknile in vratovi so se stegnili, če je bil ravnokar še konec slutnje v njihovih kretnjah, se je slutnja že spremenila v domnevo, domneva pa se je prelevila v razburljivo spoznanje, ki me je obdolžilo najgrših stikov s in me spravilo z njegovim koncem v vzročno zvezo, čeprav me najbrž nikoli niso videli v njegovi družbi. Čakali smo vsak po svoje in vsak na nekaj drugega, jaz na može, ki bodo prinesli na vrh, gneča na to, kako se bom vedla, prikrivali smo svoja čustva, vendar
je vsakdo vedel zanje in bi bilo vseeno, če bi si jih ne bili prikrivali.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani