nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Med prvimi nalogami, ki so ga čakale na osirotelem domu, je bila babičina smrt. Nikdar se ni zvedelo, za čim je umrla, se takrat na umiranje še ni spoznal, spominja se le izpuščaja v babičinem spodnjem telesu, ki ga je oskrboval z belo štupo, po odprti, zmrdani koži je trosil štupo, mislim trikrat, če ne večkrat na dan, lepo po vrsti, zjutraj, opoldne in zvečer, torej ob glavnih časih, ob največji časovni gostoti, včasih pa tudi, kadar je babica začela kričati in je potem kričala tako dolgo, dokler ni nasul bele štupe po njenih odprtinah, samo štupa jo je mogla pomiriti, pri tem je babica vselej vtaknila prst v luknjo med nogami, kar pa ni motilo, da bi štupe ne bil trosil naprej iz papirnate škatle povsod tam, kjer se je koža odprla, počakal je, da je gnoj popil štupo, in potem natrosil nov sloj štupe, toda sčasoma je v koži nastajalo vedno več in vedno bolj ploskovitih odprtin, kmalu štupa ni zalegla več in je trošenje ostajalo brez učinka, gnoj je polzel po gubah v rjuhe in
slamnjačo, tam je babica nekako tudi umrla, posušila gnoj, se zadnjikrat ojunačila in naspala v svoje odprtine miru, nakričala vanje dobrot in sladkarij in šeg in navad, umrla je, kakor se je v tistem času pač umiralo, možnosti so bile omejene, veliko izbire ni bilo. Čas babičine smrti je pozneje ugotovil tuj popotnik na podlagi Tjaževe pripovedi, češ da je v kuhinji silovito zagrmelo in mu je takoj šinilo v glavo, da se je prevrnila kredenca ter je vsa njena porcelanasta in pločevinasta vsebina zgrmela s strašanskim ropotom po tleh, v resnici se seve nič takega ni zgodilo, tako je odločil tuj popotnik in o tem se je prepričal tudi Tjažek, pa da je spremljal babico pri njenem odhodu s tega sveta ter bil akustično znamenje, da Tjažek lahko enkrat za vselej preneha s štupanjem babičinih odprtin.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani