nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Tako ni več zamujal časa, pomeril je v tovornjak, ki je stal na drugem koncu dvorišča, zapičil noht v šipo in ga začel vrteti, zvrtal je majhno luknjo skozi šipo, tako da mu je prst pogledal v notranjost karoserije, vedno drznejši so postajali nohtovi vrtinci, radij kroga je enakomerno rastel, noht je pridno svedral šipo in jo rezal na drobne konce, steklen pesek je pršil na vse strani kot pri brušenju sekire. Ko je noht zadel v okenski okvir, je odnehal, tako velika je bila odprtina, da se je dotikala na vseh štirih straneh pločevinastega okvira in da bi najdebelejši deček lahko vtaknil skoz svojo glavo. V kotu so tičali še majhni trikotniki šipe, je z blazinicami prstov mehko potrkal po njih, rahlo se je dotikal zadnjih ostankov, preden jih je zbobljal, debela šipa je dotrajala, ni je bilo več, na stežaj je zdaj zevala luknja, dečki so zijali v preluknjani avtomobil, niso utegniti prisluhniti Tjaževim nohtom in nadzorovati postopka, na mah je bilo delo opravljeno, komaj da je
zažvenketalo v steklu, zamudili so mu slediti, ušli so jim Tjaževe kretnje, prijemi, drže, s katerimi so se prej hoteli seznaniti, ko je bilo vse mimo, so se tako rekoč šele zbudili, se vključili in pristopili, si ogledovali luknjo, kajti zdaj so jo šele zagledali, previdno so tipali po njej in jo od vseh strani pretipali in prevohali, vzelo jim je besedo, zaprlo jim je sapo, na so v teh trenutkih pozabili in bi jim bil lahko pobegnil na cesto, če bi bil hotel, pa ni bilo treba, ozračje se je obrnilo v prid, slovesno mu je postajalo pri duši, jasno je čutil, da ne raste samo pred njihovimi očmi, temveč da se je tudi telesno za spoznanje povzpel.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani