nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Po naravi ni bil tako trd, da bi ga takele dogodivščine ne prizadele, ga pustile hladnega in nepristranskega, podzavestno se seve ni strinjal z načinom, s katerim so ga hoteli pridobiti za svojo stvar, in ne s pogoji, pod katerimi naj bi svojo praskanje predstavil, vendar je spregledal, da so bile te stvari v tem položaju docela postranskega pomena, dečkom naj izda svojo umetnost, naj jim pokaže, kako se praska, naj jih vpelje v svojo prakso, naj ne zavlačuje, kajti lahko bi kdo od nepoklicanih zašel na dvorišče popravljalnice in nasilneži bi morali odnehati, ne da bi dosegli svoj namen. Tako ni več zamujal časa, pomeril je v tovornjak, ki je stal na drugem koncu dvorišča, zapičil noht v šipo in ga začel vrteti, zvrtal je majhno luknjo skozi šipo, tako da mu je prst pogledal v notranjost karoserije, vedno drznejši so postajali nohtovi vrtinci, radij kroga je enakomerno rastel, noht je pridno svedral šipo in jo rezal na drobne konce, steklen pesek je pršil na vse strani kot pri
brušenju sekire. Ko je noht zadel v okenski okvir, je odnehal, tako velika je bila odprtina, da se je dotikala na vseh štirih straneh pločevinastega okvira in da bi najdebelejši deček lahko vtaknil skoz svojo glavo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani