nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Tjažek je večkrat poskusil vtakniti roko med napere, to se mu je posrečilo šele sredi poti, ko ga je cakar nagnil na stran, izrabil je priliko in vtaknil roko v kolo, napere so jezno kljunile po prstih in jim v členkih nadrgnile kožo, da se je približala kri, je zatrobil, postavil svoje krvave obrunke na ogled, vlačil vedno silnejše registre, oče je divje trzal konja za vajeti, da se je mrha povzpela na zadnje noge, v tem je priskočila mati, Tjažek se je upiral s krepkim brcanjem in praskanjem, obrcal in opraskal je pohištvo, obleko in perilo, konjsko, deske cakarja, vajeti, skratka vse, kar je bilo dosegljivega, prvič se je nedvoumno napovedal praskalni nagon, seveda je bilo praskanje takrat še sredstvo, nikakor še ne namen, vendar je pritisnilo s takim zagonom, da nihče več ne bi bil smel prezreti Tjaževih lastnosti, ki so si nekaj let zatem znale priskrbeti vedno večjo veljavo in si osvojiti vedno širše plasti privržencev tja do prvih neprikritih naročil. Od tod do zavestnega,
poklicnega praskanja ni bilo več daleč, če pomislimo, da ni zahtevalo kakšnih priprav, neprivzgojljivi dar praskanja je bil vedno prisoten, neveščim in slepcem je ostal seveda prikrit, da se v tej reči niso mogli znajti, kaj šele pričakovati, da se bo iz skromnih začetkov razvilo kaj posebnega. Res je nekaj let pozneje prejel prvo uradno naročilo v tej stroki, takrat se je vračal proti zavodu, med hišami se je že štulil, ulične luči so ga slastno sesale vase, v višini mehanične popravljalnice je stal na pločniku deček, ki je že od daleč mahal, naj stopi na dvorišče.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani