nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Hlapec in dekla sta se začela jemati, ne da bi se bila vzela, pustila sta si časa in upala v njegovo zdravilno moč, vendar jima čas ni šel posebno na roke, drug drugega nista posebno mikala, zato sta se jemala počasi, kolikor se je dalo, po malem torej, tako so ljudje, ki vselej vse vedo, govorili, ker ni drugih virov, se zanašam na njihovo govorico, oče sam se je o tem trdovratno razmolčal in zato še danes ni dostopen, gotovo ni mislil tako daleč, toda ko se mu je že pripetil Tjažek, ni preostalo nič drugega, kot da sta se končno vzela in se odslej naprej imela. S tem je posvetila v Tjaževo življenje prva zelena luč, zdaj ni bilo več ovir, je lahko nastopil svojo pot. Kmalu po njegovem prihodu sta se odselila s hube, da bi odprla na zakupnem posestvu lastno gospodinjstvo in bi oče začel drvariti, poslovila sta se vsak po svoje od tega, kar sta si lastila, oče od travnikov, njiv in ozar, od živine, pašnikov, kmečkih košev, gar in vpreg, od orodja, pridelkov in planinskih vonjev, ki
so jih raznašali vetrovi v sosednje grape, mati od devištva, muževnosti, mladosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani