nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Pred katera koli vrata vsega mesta bi se bil postavil, skoznje bi bil prišel, seveda bi bilo treba stati pred vrati s trdnim namenom, da skoznje pride in ne kdo drug, vidite, tudi postavlja pogoje in nalaga skrbi, ne da se tajiti, morda je prav zato bil moj odnos do njega zelo površen, da ne rečem osatast, odtujila sva se bila in se razšla, on v to, jaz v drugo smer, morala sva se znova poiskati, kaj hočem, je žrtev mojega poklica, poročevalski urad mi ga je dodelil, nisem si ga izbral sam in če bi bil to mogel, bi si ga ne bil, zato nisem kriv, zasledujem ga službeno, iz poklicne nuje, uradno se ženem za njim, navsezadnje moram živeti in se oblačiti in mi ni vseeno, kako živim in se oblačim, zdaj na primer čakam z mikrofonom v roki na povratek iz stolpne kavarne, najvišje kavarne celega mesta, najprej to, potlej šele jed in obleka, snemalni aparat je vklopljen, čas je ugoden, pravo mestno jutro je, če vam to kaj pove in pomaga naprej, promet se prebuja, avtomobili zdaj drmljajo iz
garaž, pozneje se bodo gatili pred poslopji, ker primanjkuje parkirnih prostorov, slišim voznike, ki bodo preklinjali, si privoščili udomačenih in preizkušenih kletvic, kršenduš na primer, to je najboljša kletev, najbolj poceni, kratka in izdatna, najprimernejša od vseh, kar jih premoremo. Zdaj je okoli stolpnice še nekaj prostora, kajti zgodaj zjutraj je še, dvakrat, trikrat sem obhodil stolpnico, v kavarni na njenem vrhu je prej svetila, zdaj ugasnila luč, če me ne vara, je moral pravkar stopiti v dvigalo, pritisniti na gumb in se spustiti navzdol, do sem si ga moram vseskozi le predstavljati, razkoračen stoji v dvigalu in se spušča navzdol skozi nadstropja, prebija pode in strope, medtem ko v vsakem nadstropju zaškrta v stikalnem mehanizmu, pot je dolga, kajti kavarna je na vrhu najvišje stolpnice celega mesta, namesto križa so pritrdili kavarno, ne bo dolgo in dvigalo bo pristalo, mehko sedlo v pritličje, v klet se tako zgodaj ne bo spuščalo, kletem se bo ognilo in je
vprašljivo, ali je stolpnica sploh opremljena s kletmi, dvomim o krompirju, premogu in ropotiji, odkar se ukvarjam s, sem zgubil vso vero v ropotijo s premogom in krompirjem vred, bog pomagaj. Vsak čas se bodo odprla vrata in zagledal ga bom pred seboj, prvič po dolgem času, kot sem že rekel, sprožil bom aparat, nastavil mikrofon, ne bo mi treba veliko razlagati, dovolj bo, če ga na kratko vpeljem, povedal bom, da sestavljamo njegovo pravo, resnično podobo in podiramo staro in zmaličeno, celo nadodali bomo malenkosti, mu tako rekoč pripeli nekaj okraskov in ga olepšali, hočemo ga ponašiti in tako naprej, mu seči pod pazduho in tako naprej, rehabilitirati ga hočemo, to bi moralo zadostovati, prepričan sem, da se bo skladal do zadnje mrve.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani