nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Prvič tako, da bi začel s sedenjem vedno na istem koncu v kavarni, v tem primeru bi moral stole sproti prestavljati in jih razporejati tako, da bi bil na prvem mestu vsakič nov stol, na drugem mestu vsakič nov stol, na tretjem mestu vsakič nov stol in tako naprej, dokler bi ne bila izčrpana zadnja možnost in bi se pri naslednji izmeni možnosti morale začeti ponavljati. Drugi način je tak, da bi pustil stole vso noč vsakega na svojem mestu in bi sam pričenjal sedenje vedno na drugem stolu, tako da bi na vsakem stolu moral sedeti desetkrat, vendar vsakič v drugačnem zapovrstju, tako da bi vsak stol bil na vrsti, vzemimo na primer, zdaj kot peti, zdaj kot šesti, zdaj kot sedmi in tako naprej do deset in nazaj do ena, skupaj torej desetkrat, kar bi veljalo seveda tudi za vseh ostalih devet stolov, vseh deset izmen skupaj pa bi zneslo sto različnih sedenj, preden bi bile vse možnosti izčrpane in bi se šele s stoprvim sedenjem morala ponoviti prva možnost, posamezno sedenje pa bi smelo
trajati kvečjemu tri do štiri minute, vseeno, ali bi potekalo po prvem ali drugem načinu. Bo to zadostovalo, je razporednik dovolj pregleden, smo šli pri njegovem prenočevanju na vrhu stolpnice na roke, smo dovolj obširno govorili o Tjaževem sošolcu in usodi njegovih čevljev, smo se dovolj ustavljali ob požaganih svetnikih, je obglavljanje potekalo dovolj hitro, smo zabili dovolj stavkov v Ninino sobo, ki je obtičala v temi, smo se dosti zamudili s črnim pajkom, ki ni bil črn, se pravi je bil črn le deloma, drugače pa zelen, smo omenili tudi šilček za svinčnike, ki z njimi popisujem, smo, čeprav le ob robu, poskrbeli za kako novo praskarijo, s kavarniške verande bi ne bilo težko pomeriti v luči, ki mrkajo po ulicah, zmleti med nohti žarnice in svetilne cevi ali razstekliti kar celo ulico, splačalo bi se pobrati steklo iz izložb, vrat, oken in sten, toda čemu siliti v daljavo, ko se prilika ponuja čisto od blizu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani