nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Kmalu je crknil zadnji žarek, potrkala je gosta tema, dober večer, kako gre. Ozračje se je dobro odsedalo, kroglica je nehala rovariti po Tjaževem trebuhu, ulegla se je v spodnjem telesu, našla svoje mesto, se umirila. Čuti je, da bo moral nekje in nekako prenočiti, si urediti ležišče, morda bo prenočil kar za mizo ali na stolih, treba bi bilo postaviti stole v dve vrsti, recimo v vsako vrsto pet stolov, da bi dobil ploskev desetih stolov, na taki ploskvi se da udobno ležati, deset stolov bi zadostovalo, lahko bi postavil vseh deset stolov v eno vrsto ali pa enega nad drugega, v višino, jih nakopičil torej proti stropu, tudi to bi bila možna razporeditev, o tem bi bilo treba razmisliti in se posvetovati z natakarico, ona ve, kaj se človeku prilega, prav tako bi vseh deset stolov lahko razporedil vsevprek po kavarni, prvega tu, drugega tam, tretjega drugod, tega malo bliže, onega malo bolj vstran in tako naprej, tedaj bi moral prenočevanje temu
prilagoditi, kar pomeni, da bi se moral presedati od stola do stola in na vsakem prebiti določen čas, ki bi ga bilo treba izračunati, da bi na vsak stol odpadlo enako časa: od dvanajstih do ene bi sedel na prvem stolu, od ene do dveh na drugem, od dveh do treh na tretjem in tako naprej do zadnjega, ki bi bil na vrsti od devetih do desetih popoldne, kar pa bi bilo iz časovnih vzrokov in zaradi zgodnjega poslovanja kavarn neizvedljivo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani