nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Je potrebno o njem govoriti, mislim, da že, to zasluži, odvisen je od tega, ne uživa ugleda, škoda, je neznan, se pravi, je znan samo toliko, kolikor se o njem govori, in to ni veliko, ljudje se hitro izčrpajo, sicer pa se o njem veliko govori in le malo pove, kar je razumljivo, kajti njegov socialni izvir je nizek, je stvar nižjih družbenih plasti, ima vrhu vsega nesrečno ime, ki priča o skromni sumljivi preteklosti, izvira namreč iz besede ubog in pripada besedni družini uboštvo, revščina, pomanjkanje, je član te družine, kateri član, počakajte, da se spomnim, ne vem več, sem to že kdaj vedel, spominjam se, da mi tega še nikoli ni bilo treba vedeti. Zdaj govorim bogu še vedno o, ker je to isto, kot bi govoril o, medtem ko sem k sreči prenehal govoriti o bogu in njegovem uboštvu. Zakaj sem prenehal govoriti o njem ravno na tem mestu, o tem pozneje, če bo čas in prilika, mogoče na jesen ali še bolje na zimo, bomo videli, kakšna bo jesen in kakšna bo zima, lanska ni prizanašala, kaže
da letošnja bo, pa pustimo to, me, da bi o nikoli več ne umolknili, o njem je treba govoriti na dolgo in široko, govoriti počez, navzdol in navzkriž, govoriti vse letne kvatre, predolgo smo molčali o njem, zapostavljali smo ga, mogoče ga je kak nestrpnež celo sovražil, sicer je pa vseeno, o čem sem govoril prej, ker bom moral o tem govoriti še pozneje, čeprav o tem govorim že zdaj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani