nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Tipično domovska postaja zgodba, je grešil, čeprav le malo, dovolil si je res samo malenkosten grešek, vendar si je s tem nakopal kazen, ker bi si ne bil smel dovoliti greška. Moral si je nakopati kazen, ker se na tem in onem svetu ne zgubi noben prašek, še manj grešek, vidim, da namesto o začenjam govoriti o bogu in njegovi navadi, da grehe kaznuje. Je potrebno o njem govoriti, mislim, da že, to zasluži, odvisen je od tega, ne uživa ugleda, škoda, je neznan, se pravi, je znan samo toliko, kolikor se o njem govori, in to ni veliko, ljudje se hitro izčrpajo, sicer pa se o njem veliko govori in le malo pove, kar je razumljivo, kajti njegov socialni izvir je nizek, je stvar nižjih družbenih plasti, ima vrhu vsega nesrečno ime, ki priča o skromni sumljivi preteklosti, izvira namreč iz besede ubog in pripada besedni družini uboštvo, revščina, pomanjkanje, je član te družine, kateri član, počakajte, da se spomnim, ne vem več, sem to že kdaj vedel, spominjam se, da mi tega še nikoli ni bilo
treba vedeti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani