nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Spet se ti hrbtenica usloči, znova se ti noge naravnajo, se ti roke privijejo kakor nekoč, vnovič se ti obleka napije zidov, lesa, papirja, predpisov, predstojnikov, nadzornikov in vseh drugih sestavin, ki so last in čast ljudstva, stari in oguljeni nekdanji opravki te začnejo sesati vase, poprimeš zanje, ne da bi jih mogel med seboj razločevati, vprežeš se v vse hkrati, v tem odkriješ vendarle nekaj razlike, kajti prej si doživljal opravek za opravkom posamično, vsakega nalašč in posebej, zdaj jih doživljaš strnjeno, poenostavljene, vse hkrati združene v enoten, enkraten opravek, seveda se ti pri tem zdi, da prevladuje to in ono, recimo danes jedilnica, ki z nespremenjeno ihto izhlapeva juhe, čeprav juhe niso glavne, vsa jedilnica diši po njih, po glavni jedi nikdar ne diši, vonj po njej se ne drži, se ne uveljavi, juhe ga sproti izpodrivajo, ga preglasujejo, obvladajo položaje, zasedajo odločilna mesta, zato tolikšno poudarjenje juhe, zato tolikšno zanemarjenje glavnih jedi. Ali vzemimo drugo sliko, jutro v zavodu, jutro se suče okoli spodnjih hlač, ki se s sramežljivo previdnostjo, včasih kar pod odejo umikajo pižamam, nadalje se jutro slej ko prej suče okoli mila, zobne paste, žebranja, šeg in navad, zvečer pa se osredotoči dijaško življenje na straniščih, kjer dečki med prerivanjem, komolcanjem in priganjanjem uzdajo svoja izločila. Tudi natakarica do neke mere obvoha tvojo domovsko preteklost, kar je bilo mogoče sklepati iz načina, kako izzivalno, skoraj norčavo je postavljala kozarce in odnašala steklenice, kako se je stegovala na mize, kako je pri hoji metala bedra, tresla prsi, in kako je on iz svoje preteklosti polzel vanjo, po vsem tem je sklepal, da bo imel zavod kmalu dokončno za seboj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani