nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Z verande se je videlo po vsem mestu in daleč mimo njega, gor do nog mu je segala tresečina, oči so iskale poti v zibajočo se svetlobo, videla se je soba, videle so se luči dijaškega doma. Mesto je žmurilo v prozorni svetlobi, nekatere luči na robu mesta so že ugašale ali pa jih je zakrival, ki se je gostil v temo, z gora in gozdov sem je sviščal veter, njegovo sviščanje je navijalo ušesa in metalo v zrak perilo, ki je bilo obešeno po dvoriščih in balkonih. V tej uri se je krajšala razdalja med drevesom in človekom, dokler se nista zlila v eno, razlika je izginila, človek je bil drevo in drevo je postalo človek in je med nami prebivalo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani