nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Jekleni brenclji, ki so se na severu nalezli bomb in jih skozlali na jugu, tu niso zapuščali krast ali brazgotin v severno‐južnih črtah, kakor bi iz njihovega poleta morali sklepati, temveč so prekecali mesto križem kražem, vsevprek, malo tu, malo tam, zdaj huje, zdaj manj hudo. Ista je bila stvar s soncem, navadno je sonce vzhajalo za vrhom ali na pustoti in tonilo v bukovju ali za jezerom, če ga ni kaj posebno privlačnega prisililo, da je zatonilo na drugem mestu. Tu sončnih premikov ni bilo mogoče omejiti ali vezati na določen kraj, sonce je vzhajalo in zahajalo mimo dimnikov, gibalo se je kratko malo mimo številnih poslopij, nekje vmes med številnimi hišami, včasih tudi nad njim, pod njimi, pred njimi in za njimi, kar dopušča sodbo, da imamo opraviti z zelo razgibanim in izbirčnim soncem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani