nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Najina železa so se z obupnim jekom zajedala, pesem drvarskega orodja je polnila prostor. Mikastila sva svoji žagi skozi lesena telesa s tako vnemo, da se ni ukoreninil v nama noben pomislek, ki bi naju bil mogel ovirati pri najinem drvarjenju, okrnila sva telesa, ki so bila z žago dosegljiva, ne da bi bila kateremu prizanesla, marsikateri ud sva razžagala na dvoje, leseni konci svetnikov so leteli proti tlom in udarjali na kamnita tla ali po preprogah, se razletavali, skakali po cerkvi tja do klopi ali leteli s treskom v zid, zgoraj v oltarju so pokvečeni ostanki teles spominjali na otesane in prirezane klade, ki so štrlele v vse smeri. Ko je kakor na ukaz posvetilo pet, šest žarometov hkrati, in sicer povsod tam, kjer so bila vrata, je bilo najino delo povečini opravljeno, nekaj svetnikov in svetnic božjih je še čakalo in nama ponujalo svoj les, vendar ga nisva utegnila več razžvižgati, ker so naju prehiteli žarometi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani