nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Začel je ruvati plevel, govorila nista veliko, več je spraševal, kot govoril, več je molčala, kot odgovarjala, plela sta grobove, je segala plevelu do živega, prsti so davili drobna stebelca, koreninice so se zvijale od upora in obrizgavale prste s smrdljivim sokom, a vse skupaj ni nič pomagalo, zruvala sta jih vse po vrsti in jih nagrmadila na plevišču, odpovedala sta jim zemljo, ukinila sokove, prehrano in streho, pregnala bohotno poželenje, jim tako rekoč izmozgala zadnjo slo po življenju. Delo je bilo končano, prstov se je držala zemlja, čutil je njene zdravilne dotikljaje, žaltavi vonji plevelnih koreninic so kožo vlekli v gube, zemlja se je vanje zagrizla, nesel je prste k ustom in jo ovohal, tako torej diši, za spoznanje drugače kot domača prst, na kislo zaudarja, prst z domače njive je vlekla na grenko, tudi travo je ovohal. Na toplih rokah se je zemlja hitro sušila, luščil jo je iz gub in obiral svoje prste, cele plasti so odpadale, tudi krasto je otipal, pri vpreganju konja
si je bil ranil roko, kri se je bila strdila in odtistihdob mu krasta ni bila več prišla na misel, zdaj si jo je spet natrgal in znova je primezela kri iz rane, pri tem ni občutil nobenih bolečin, malce ščegetale so ga kapljice krvi in leno polzenje je koži dobro delo, kri se je pomešala z zemljo, ni se več ubadal s tem, z mislijo na plevico se je napotil domov, cerkve ni študiral, jo bo pa drugič, vrh tega jo je posnel na film in to lahko stori doma, premislil je, koliko časa bo moralo preiti, preden bo plevel dorastel in ga bo spet treba izruvati, takrat se bo v njem spet zbudila vaška cerkev, mimo katere je hodil na postajo, njene freske in napisi na grobovih, kostnica in svetniki, spet bo prilika, srečno naključje bo pripomoglo, da bo natančno ponovil tisti usodni popoldan, še več, da bo srečanje stopnjeval in šel korak naprej, ob plevelu bo najlažje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani