nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Predstavljal si je ves teater, ki mu v vlogi glavnega junaka stopa naproti. Kadar se bosta pokazala na cesti, bo morala poriniti roko pod njegovo pazduho, tako zahteva odslej pravilo, otipala bo kite med podlaktom in nadlaktom, lovila bosta hkrati z desno nogo in hkrati z levo nogo, hkrati bosta vpregala iste mišice, premikala iste kosti in napenjala isto meso, jemala isto smer, vedno oba enako močno, enako hitro, enako dolgo, pisala se bosta oba enako, in tako in tako, kako smešno to zveni, in na pismih bo stalo gospe in gospodu temu in tej, skupno bosta obiskovala sejme, zdravnike, skupno hodila k maši, se navadila svoje klopi, že sto enaindvajset let je ta klop v posesti te družine, naj ostane v posesti še prihodnje rodove, kar imaš, je tvoje, pa četudi je samo cerkvena klop, in kar je tvoje, na to pazi, da boš imel še naprej, pa četudi je samo cerkvena klop, po maši bosta pokramljala na pokopališču ali pred župniščem, tri stavke na desno, tri stavke na levo, smehljaj v to smer,
smehljaj v ono smer, potlej še pozdrav župniku, ki priraclja iz žagrada, in še kak denarček za ministrante, ki racljajo za kokljo, važno je, da župnik vidi, vedeti mora, da si darežljiv in hodiš v cerkev, za cerkvene potrebe si imel vedno odprte roke, končno zadnji hvaljen jezus in domov, Marijin narod je opravil svojo dolžnost. se je zgrozil pred temi prizori, ki so ga spravili pred samim seboj v zadrego in slabo voljo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani