nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
se je vrnil kot vselej od svoje živalce, ki se je usmilila njegovega korenčka, oporočenega uda na človeškem telesu, katerega izključna naloga naj bi bila spuščanje vode, jaz sem tokrat kot nasprotnik športa hodil gledat hokej na ledu v mestni dvorani, čeprav do te športne zvrsti kakor tudi do drugih nisem gojil nobenega odnosa, si z udrihanjem po svojih kolenih dajal duška, izkričal dobršen del svojega glasu, si priredil nekaj ozeblin na nogah, požiral zdaj igro, zdaj mraz, pomislil vmes celo na svoje uboštvo, ki mi ni dopuščalo ustreznega krotenja mrzlega letnega časa, ostali del noči pa sem se grel v družbi pijanih znancev v kavarni. Vrnil sem se tik pred v dom, zaslišal za seboj stopinje, sumil v njih svoje predstojnike, izsilil luknjo iz zidu in se stisnil vanjo, pridržal sapo, čakal, dočakal, ugotovil in dahnil svojo roko na ramo od same previdnosti skoraj nevidnega , zato pa tem bolj prestrašenega. Sposobnosti je razvil neoporečno več kot drugi, saj je zapuščal sledove na
vseh področjih, če je bilo treba, tudi v razredu in učilnici, kjer so ga radi motili drugače pridni in zgledni, a nevedni sošolci.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani