nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Luči so se umikale v svoje pečke, da jih oko ni več dosegalo in je srepo zadelo ob zaprto peščišče. Mestni zidovi so se začeli med seboj prekrivati, s skodlami, opeko in ploščami krite strehe, s televizijskimi antenami obtežene, ravne in viseče, oglate, okrogle, podolgaste in ošpičene, take z dimniki in take brez dimnikov, so se prelivale med seboj, petelini in strelovodi so poveznili grebene, parkirni prostori so se zrinili v veže in hodnike, kratko rečeno, poslopja so pristrigla svoje razteznosti, ni mogel več razločiti, kje je obtičal park z njegovo klopjo in kostanji, tam doli nekje je mrknil med oazami kratkih svetlob, ki so selile svoj skozi temo. Nekje tam doli, v bližini železniškega križišča, se je podnebje opazno črnilo, ker se je polnilo s sajami, od tam je prihajal tudi dir jeklenih koles, tam nekje je moral samevati dom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani