nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ni to edino, kar jemlješ s počitnic s seboj v dom, neznatno večja je tvoja dota, poln si doživetij, pokonci stojiš kot polna vreča, namulil si se počitniških sladkarij in veznil v nevajeni, sveži krmi, zdaj se vračaš, da obračunaš, kako si gospodaril z napotki, navodili in predpisi, pokazati boš moral sadove in že slišiš prekle žvižgati, nekaj je zajetih v župnikovem poročilu o tvojem počitniškem vedenju, tega se ni bati, župnik te ima rad in drži s teboj, huje je s temi, ki jih hraniš v sebi, bolj zlo kot hudo je z njimi. Z uspehom si obiskal župnika in dobrotnice, pokazal si spričevalo in razložil redove, potarnal si in potožil svoje skrbi in glej, zaleglo je, pomagalo je, prav ti bo prišlo in že veš, kaj si boš kupil, iskreno misliš, ko se zahvališ, od srca ti prihaja, to je edini denar, ki ti ostane in nekaj velja. Pretežni del svojega časa si zamečkal pri vsakdanjih stvareh, niso te mogli pregovoriti, da bi tvoje mrhavo življenje razpukaval na
drobno, saj ni stara vrv, živel si in pustil, da je živelo v tebi in iz tebe, navzoč si bil tako rekoč pri rojstvu filodendrovega lista, pozorno in z napetim lokom si bil zraven, vendar nisi vlekel na ušesa njegovih posameznih vlaken, recimo popuščanja klešč, trganja in odvijanja, delo, kaj delo, divjanje porodnih mišic je šlo mimo tebe, niti najdrobnejših misli nisi potrackal za take stvari, živel si filodendrov list in še vselej ga živiš, dokler ga ne boš umrl, jemal si življenje, kot je prihajalo, to je vse.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani