nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ravnatelj je bil tisti dan slabe volje, skrbele so ga počitnice, previdno je odmerjal gojencem oddih, le počasi spuščal nanje počitnice, obotavljaje se privolil v zahtevo po počitku, bil možganski boj v sebi, kajti v slehernem gojencu sta si zlo in dobro poželela spremembe in terjala drug zrak, to je bilo otipljivo, lažje se v takih razmerah vršita. V domu je ostajalo vselej vse pri starem in vse na svojem mestu, nikdar niso napravili, recimo, iz študijske klet ali iz knjižnice spalnico, vendar tako daleč ne bi bilo treba iti, zadostovalo bi, če bi nekoliko preuredili pohištvo, nekaj premaknili, obrnili, zasukali, napeljali življenje v drug prostor, spustili vodo na drug mlin, takšna spremembica bi ujela marsikak padec in uravnovesila marsikateri naklep. Tudi pri Tjaževih doma se v tem oziru ni nič spreminjalo, kuhinja je bila vselej kuhinja, spalnica vselej stara spalnica, lopa neprestano lopa, klet klet in izba izba, ni se razlikovala od spalnice,
kuhinje, lope in kleti recimo pred petdesetimi leti, vse je imelo svoje nepremakljivo mesto kakor besede v očenašu, nisi jih smel zamenjati z drugimi, obrniti ali izpustiti, če si hotel, da ti niso pritaknili krivoverstva.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani