nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ko so na primer na glas molili v cerkvi, da bi se narodi sveta otresli komunističnega jarma in da bi se posrečilo zmašiti skozi kakšno luknjo v železni zavesi kak okusno zavit krščanski bonbonček, je lovil črke po črkovnici, tak bonbonček zapusti okus, tudi ti se ga še nisi znebil, še vedno ti lazi po ustih, čeprav je že davno tega, kar si ga použil, prebavil in podrekal. Nekoč si se pregrešil zoper to in to točko hišnega reda in prefekt te je poklical k sebi, da bi se podrobneje in na samem, tako rekoč z vejicami in pikami vred, pomenila, ti pa se nisi oglasil, kakor ti je bilo naročeno, vabilo si zavrnil, nisi jim privoščil prilike, da bi ti izkazali svojo dobroto in te obsijali s svojo velikodušnostjo, češ vse ti bodi tokrat odpuščeno, vse pozabljeno, kazen ti bodi prizanesena, samo drugič pazi in skrbi, da te ne popade skušnjava in se ne nažlampaš hudobije. Ni te bilo blizu, da bi ti mogli izročiti, kar so zate pripravili, kar je bilo pri roki in je bilo treba le seči po tistem,
na skrivaj odščeniti kos zate in ti ga prismoliti v naročje, ni treba vedeti vsem, zlepa bi se bila stvar lahko uredila, vsem bi bilo dobro delo pri srcu, po vsej hiši bi se bila razodela domovska plemenitost, ki je dopustila odnesti pete brez kazni, tokrat še, drugič najbrž ne več, vsem bi bilo zadoščeno in vsem pomagano, vsi bi bili zažareli v krščanski popolnosti in se potili v samodopadenju, če bi bil privolil v kupčijo, vendar ni privolil, ni dopustil, da bi mu segali pod pazduho, obenem pa že vlekli za vrv.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani