nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Res se kaj takega ne pripeti vsak dan, nesreča je bila in dečka je sezulo, v volnenih nogavicah je čakal na obhajilo, drugače pa se mu ni pripetilo nič žalega, do sem stvar ni bila tako huda, toda kako naj vstane in dospe do svoje klopi, kako daleč je bilo tja in na poti nobenega skrivališča, kako je bil dan, kako svetel, kako radodarne so bile šipe to jutro, kako sam je bil vpričo tovarišev, ki so polnili cerkev. Naj stvar obrne na smešno, naj nalašč visoko dviga noge in osredotoči pozornost cerkvenega občestva na pletilne posebnosti svoje žlahte, naj vsi vidijo, kako znajo njegove tete in babice sukati pletilne igle, ali pa naj pripetljaj jemlje resno in tragično, mu primesi nekaj solz in pokaže svojo globoko prizadetost, razočaranje, smolo? Najbrž bi se bil ubožec odločil za eno izmed malo možnosti, mogoče bi se bil celo rešil iz začaranega kroga, če bi ga ne bil priganjal čas.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani