nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Tihceno jo je bil poklical, po imenu, in nič se ni preplašila zavoljo njegovega vdora. Imela je prodirljiv pogled in lep nasmeh okoli usten, zaigrala je s svojimi jamicami, vrnila mu je z začudenjem, ki ga ni mogla skriti z izrekom njegovega imena. Po noči je bilo dišalo v zavešeni sobi, jutro je bilo prodrlo šele do lope zunaj, do hodnika, in v njeni spalnici ga je bilo le toliko, kolikor ji ga je bil prinesel s seboj na rosnih čevljih, toplo je odsevalo od njenega trupa, ki se je šele izkobacaval iz močave sna.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani