nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Otrovi razsajajo po trupu, nič ne manjka več, le še kamen dva, le še udar v levo, le še uščip v desno, le še bingljaj na nitki, le še zasukljaj v postelji in nit se ti pretrga, nič ne manjka in že je na tebi, da sam nahranjuješ bezgovje, mu vračaš, ga nasičaš s svojimi razpadlinami in te drevesa in grmi použijejo in posrkajo v konice vej in listje. Končno s svojo hladetino nasičuješ sam, okužuješ s svojo betežnostjo in nalezuješ s svojimi telesnimi tvarinami, grabiš okoli sebe s svojim bolenjem in nastavljaš svojo spolzkost, ponujaš galerto, zbrojo, nestrpen od pričakovanja, kdo bo prvi, ki te bo nalezel in mu bo spolznilo na mrliškem sluzu.
Zatopljen v razkrivajoče se presnavljanje, na očeh bezgov gozd, katerega gostota preseneča in katerega izraščenost se razjasnjuje, Buterna opazi, da se je prostor okoli njega do zadnjega zapolnil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani