nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Risbe na straniščnih zidovih so ga bile že vselej razveseljevale, ker so bile po eni strani lahko razumljive in odkrite, neposredne in brez zla, prav nič svetohlinjene, brez hinavstva in polne upora zoper zatiranje, bile izraz nesrečnosti in otepanja siroščine, po drugi strani pa povezane z jako ugodnimi okoliščinami, z dobrodejnim telesnim olajševanjem in hkrati z gospodarno koriščenim časom, saj sta tako nastanek umetnine kakor zastonjski ogled navadno mogla trajati samo čas in sta terjala torej od možganov spontanost in hitrost. Po odkapanju in umiku v tople jaslice je bilo konec tudi umetniškega upodabljanja in konec ogleda tega prikupnega, a brezimenega stenskega slikarstva, pogosto obogatenega s stenskimi rimami, in človek je spet stopil v staro, vse drugo prej kakor umetniško vsakdanjost.
Poglobil se je v to berilo in v te razveseljujoče risbe neznanih ljudskih mojstrov, samih nesrečnežev, katere je svetohlinska družba potisnila na rob in jim dodelila kraje
odtakanja in ublatovanja, da se na njih porazgovorijo in izpovejo svoje stiske.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani