nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Spodaj je pretihnil boben po nekaj drsljajih živčnih prstov, dolgi nosovi so obkolili bobnarja, ga zasuli z jasnovidnimi očitki, z vsevednimi pogledi in s preudarnostjo prerokovalcev, katerih napoved se je morala neizbežno uresničiti in zdaj ima, kar so vedeli vnaprej, da bo imel. V ljudstvu, ki je bilo planilo pravkar v glas zaustavljene groze, je zdaj zažuborelo in zagomazelo, klici in opozarjanja so razsvetlili še druge, raznesli pripetljaj, in čeprav nihče ni vedel, ali je predstave v zraku konec bolj bo mož poskusil srečo vnovič, se je nabralo še več ljudstva, tudi iz šotora so pridrli, s pijačami v rokah in s hrenovkami v gorčici, s palcem prisponkanimi na papirnate pladnje, iz sosednih hiš in ulic so pridrli, prepričani, da bo mož vnovič, tokrat zares strmoglavil, ker si ne more privoščiti tako sramotnega umika vpričo toliko ljudi in ima izbirati le med dvema strmoglavljenjema: ali da se bo zavalil nad makadamom v globino in si tam
razbil črepinjo ali pa se potolkel v razcepu kakega drevesa. Tistim, ki so bili opazovali prizor prej od daleč in površno in so ga zdaj, ko ni bilo več kaj opazovati, zbujeni od blizu in natanko, se je poznalo na obrazih, kako se med škodoželjnimi gnevajo prepozno in se med razvnetimi razvnemajo brez zveze.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani