nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Čeprav je pritihotapila tudi prenekikrat svoje prste pod odejo v njegovo postelj, se je kaj kmalu prepustila nedejavnemu sprejemanju, na koncu katerega je močno zaritala, zajela v lica zraka, glavo nagnila vstran, in tudi zaprte, poslušajoče veke so se ji napihnile do obrvne črte, roke je iztegnila mimo glave v šir in izbočila prsi, napela bedra, potne srage so se zalesketale na njihovih notranjih boklinah ter v jamici med ključnicama, trebuh se je oznojil, a glasu ni bilo iz njenih ust, nobenega vzdihovanja in hlastanja za zrakom pri tej tihi maši, kaj šele sigavega hropenja. V znak olajšanja je goltala prelomne trenutke napeti zrak, ga potem napetoličena spustila iz sebe neopazno, komaj slišno na nenajdljivem kraju. Vso pot njunega potenja ga je spremljala bojazen, da ne napravi kaj narobe in ne povzroči kakega bolenja v tem potlačenem in občutljivem, skelinam izpostavljenem telesu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani