nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Uho položi na bradavični kolobar, uho nasadi na bradavico in sliši udarjanje od daleč v slušalki, uho pritisne na trebuh, ga preklada po trebuhu: za mehko steno je vse v diru, neprestano nekaj leze in polzi, kapa, se odtaka, hrope, tli, se buri in preliva, se poceja.
Ko bo šel naslednjič skozi trg, bojo ljudje staknili glave in si šepetali: glejte, to je tisti, ki je ljubil tudi njen epigastrium, diafragmo in patelo, ljubil prebavne sokove, njen živčni pletež, izpuhe in zgoščine, sprimke dlak, ljubil z enako vnemo glasove iz trebušja, prelivanje v želodcu in v črevesju, ljubkoval strdke, zmrdke in nabrance, stokavo mišično nateganje, mečnico in golenico, usnjato kožo pete in nožni palec, drobovino in zaplečje, pelvis, anus.
Iznenada mu pride na um grof v stolovju tržne cerkve, in nenadoma razume, kar kot enajstletni mašni strežnik ni mogel razumeti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani