nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
se ga dotakne pri obhodu, dotik izmakne zarobek iz zatika in Buternovo itak že napeto zaskočno kolo se zavrti nazaj v ono stiskavo obdobje snubljenja, ko je človek lep in dober kakor nikoli prej in nikoli več pozneje; ko se mu ni treba ponujati in podajati, ker se sam z vsem ponuja in podaja na vse viže s tem, da je.
Na tem kraju torej je preživljal otroštvo in odraščal, tu sem se je vračal v letih študija, tod okoli je sanjal o njej, ki je živela v bližavi in jo je bil videval v cerkvi in obhajal z njo advent prvih ukradenih strasti. Bog je bil na strani jodlarjev in dirk v vrečah, veseljakov in ligurskih polžev, na strani smučarjev, ki napravijo iz vsakega ovinka znanost, telovadcev, ki naredijo iz pripogibov in poklekov stroko, iz stoje na glavi panogo, iz vsake mišice ekskurz, in žogobrcev, ki iz vsakega predložka naredijo dramo in iz leve noge tragedijo, na strani nogometašev in športnega kaplana, ker so jim zdrknila vsa čustva v noge; ta vseveden in utrujen in
brezčuten in brezidejen bog je bil radodaren le do teh poskakujočih praznih megel, razglasitev katerih za svetnike je bilo le še vprašanje golov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani