nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Čisto nazadnje se je hotel znajti na postajah svojega takratnega pešačenja po ciljih, ki se jim je bil približeval pred davnim s tem in onim naročilom; šele za konec je hotel podoživeti tisto podtalno prasketanje v pogledih in odzdravih, skrivanje v kretnjah, znamenjih in obeliših, podoživeti one skrivne zemljanke, ki jih je bil čutil pod nogami, a ni bil prodrl nikoli do nobene. Zanimale so ga njihova izbira kraja, lega, velikost, opremljenost, skominalo ga je, zvedeti čim več in če je še kaj od njih ostalo do današnjih dni, burila ga je vloga prebivalstva, ko ga bo soočil s tedanjimi dogodki v vojni ujmi, v času, ko je tema razvijala svojo posebno moč, ko je bila svetloba nevarnejša od teme in tema prijetnejša od luči.
Toda za ta del do teh dni še ni prodrl dlje ko do priložnostnega poizvedovanja po okolici, znosil je nekaj gradiva o postajah teh naročenih mu nekdanjih opravkov in podatke o potomcih takratnih lastnikov na krajih
dejanj, na jasno je postavljal svojo mladoletno hojo, na katero so ga bili pošiljali bogvedi ali z nezaslišanim zaupanjem ali iz zadrege in v škripcih, ker jim je šlo preveč za nohte.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani